Slastni dan! Popolnosti...

Prav moram napisati, citirati, kar sem prebrala v knjigi Vzgoja brez drame, Siegel in Payne Bryson. »Težko je ugotoviti, kako vzgajati lastne otroke. Naredijo nekaj, kar ne bi smeli. Razjezimo se. (Pravzaprav niste nič posebnega. Veste, kaj ste? Starši. Človek in oče oziroma mati.) Oni se razburijo. Solze tečejo. (Včasih jokajo tudi otroci.)« To mi je bilo tako smešno! Včasih jočejo tudi otroci. Kako je lažje, če sem umirjena in prisebna, ko nastopijo nevihte. Prej minejo. Ali pa se izkaže, da je bila le sapica...

Danes sem se peljala s kolesom v knjižnico. Kako lepo se je bilo hitro peljati! Polno pritiskati na pedale. Uživati v vetru v laseh, reki, ljudeh. (Skoraj sem eno povozila, ker se nisva mogli odločiti, katera bi se kateri umaknila. Na koncu sva se obe smejali. Šlo je mimo.) Sonce na koži. Obožujem naravo, zrak, svobodo gibanja. Res. Počutim se živo. Prav smejala sem se zraven. Zdaj vem, zakaj ima srečen motorist za zobmi mušice…

Potem pa popolnost. Knjigo, ki sem jo iskala, sem takoj našla. Popolna penica. Popolni okus. Lešnik! (Kako še je lahko bolj popolno.) Z veliko mleka. Late machiato! Kar mogla sem se usesti na klopco in malo prelistati knjigo. Zraven pa srkati to popolnost! Včasih najdem popolnost na tako običajnih mestih, kot je knjižnica. (Zame je to bilo vedno svetišče…)

Našla sem še eno navdušenko nad morjem, zraven mariborske pesnice Vouk Erike… Anito Moorjani: »V naravi, zlasti v bližini morja, sem lahko fizično čutila neverjetno povezanost, ki jo vsi gojimo s celotnim vesoljem, kot da vse harmonično deluje skupaj, sinhronizirano, da oblikuje to tapiserijo, ki jo imenujemo življenje.«   Točno tako! Tako se jaz počutim! Saj pridem, morje! Narava. Reka! Danes sem te že malo okusila… slastno! Za dušo...

Slastni sočni dan! 

Cmok! Cmok!