Rada bi živela po svoje. Tako kot ne bi rada, da mi drugi ugajajo samo zato, da bi zadovoljili mojim zahtevam – no, željam – tako si ne želim zase, da bi delala enako. Naj bo druženje ali karkoli iskreno. Naj bo prežeto z ljubeznijo, ko z vsem srcem rečem DA! To si želi moje srce.
Res je, da lahko v
vse vnašam ljubezen, res pa je tudi, da mi je v nekatere stvari (dejanja,
misli, dogodke…) lažje vnašati ljubezen kot v druge.
Zakaj bi se torej
mučila, pa se trudila dajati ljubezen v situacijah, kjer se morem res
naprezati, če pa se lahko postavim v okoliščine, ki naravno izvabljajo ljubezen
iz mene?!
Tako kot je
vrtnici naravno cveteti, je meni naravno ustvarjati. Ali kuhati (če tudi ne uspe vedno, uživam v
procesu). Ali biti v naravi. Obožuje takšne sončne dni, kot je danes. Ptički mi
pojejo, vsa narava je oblečena praznično. Vse je veselje.
Res je, da sem se
zjutraj zbudila z neko otožnostjo na koncu sanj. Na robu zavesti, ki se je prelivala
v neko žalost. V sanjah sem prišla iz nekega nakupovalnega središča ali
trgovine in sem bila vsa poklapana. S povešenimi ramami in sklonjeno glavo. To
se spomnim. Zraven mene pa so parkirali ljudje, ki jih niti v svojem budnem
življenju ne bi rada srečala. (Vsaj ne prepogosto. Enkrat na leto je dovolj.)
Bili so priča mojemu ne tako cvetočemu razpoloženju, saj nisem imela energije,
da bi to sploh prikrivala. Ne spomnim se pogovora ali česarkoli vmes. Mislim,
da smo se samo pozdravili. Nekaj so mi razlagali iz zadnjega sedeža avta, potem
pa smo se ločili. Šla sem v prostor, kjer je bil napovedan film in bi morala
biti samo jaz, pa je bilo polno ljudi v tem prostoru. Ko sem vstopila, so dali
film na glas in takrat sem opazila ljudi. Bili so sami moški. Zraven mene je
sedel res nasmejan, prijazen in prikupen moški. Ne bi jih želela tam, ampak so
bili neka množica pozitivnih ljudi, zato sem se prepustila filmu in občutku dobrega
vzdušja.
Tako sem navajena
nositi svojo žalost, otožnost, trpljenje, bolečino – vse te težke stvari – na
svojih ramah, da so me sanje prav morale opozoriti, naj to spustim. Koli mene
je toliko dobrega. Pripravljena sem, da to vse senčno spustim – zase in za
druge. Za vse moje prednice in prednike, ki so to doživljali. Ljubljeni ste.
Dragoceni ste. Vsa vaša bolečina ni šla v nič. Pretakate se v moji krvi.
Odpustimo. Spustimo. Osvobodimo se. Končno. Vem, da smo pripravljeni
bolj kot kdaj koli biti v svetlobi in še veliko več je lahko sprejmemo v naša
srca. Ni nam treba več trpeti ali prenašati česarkoli manj kot ljubezni. Zahvaljujem
se za vse izkušnje, ki so bile manj kot ljubezen, saj so bile samo klic po
ljubezni. Zahvaljujem se za vse nas. Vse to obrambno negativno nas je mogoče
včasih varovalo pred še več bolečine. Zdaj pa zavzema prostor, kjer ljubezen
tako navdušena čaka, da ji ga podarim – podarimo. Naj zdaj ljubezen kraljuje.
Čas je. Vse ostalo pa dajem v karmično poravnavo.
Resnica se je
izkazala. Pravici je zadoščeno. božansko posredovanje se dogaja zdaj. Naj bodo
vsa naša srca, moje ljube prednice in predniki, napolnjena z ljubeznijo.
Moški v sanjah so
bili sveti, saj so svojo prijaznostjo varovali mojo dobro počutje. Bili so tam
zame, da se počutim varno. Počutim se tako ljubljeno kot še nikoli. Zdaj
so mi kar solze spoznanja stopile v oči. Ganjenosti, kako zelo sem ljubljena. Moški
so tukaj, da dajejo zavetje sveti ženskosti, ker je to njim v zadovoljstvo in
ponos. In v sanjah sem bila obkrožena z njimi.
Hvala!
Hvala!
Hvala!
Zdaj spuščam vse,
kar je manj kot ljubezen.
Ljubek pristen
srečen srčkan hvaležen svet edinstven sijoč sočen lahkoten bogat navihan jasen
drzen prijazen dan poln božanskega obilja!
Sledi svojemu srcu
in simbolom, ki te vabijo na tvojo resnično pot srca – pravo pustolovščino.
Zaupaj si. Ljubljena si bolj kot vse.
Ni komentarjev:
Objavite komentar