Oblekla sem
si lahkotno živo rumeno obleko. Samo tako, ker je izgledalo tako vroče. Šla sem
celo preveriti na balkon, če ne pretiravam. Kazalo mi je sedemnajst stopinj. To
je nekaj. To je kar toplo. V ozadju sem slišala tihi glasek. Jakna. Kaj pa
jakno mogoče. Spet. Eh, če je taka vročina. Sonček je narisan. To sigurno ni
brez razloga.
Čez most je
že pošteno deževalo. Velike kaplje. Zanimivo. Vedno bolj! Ampak zrak je bil
tako topel, da je deloval kot topel tuš. Tako. Za sprostitev in osvežitev. Nihče
še ni imel dežnika. Ampak v poletni obleki? Malo pa sem pretiravala. Ampak nič
zato. To je moje veselje. Ni me zeblo.
Takoj sva
bila konec z opravki. Takoj! Potem pa še ogromno časa. Samo tako. Naj mine. In seveda,
kaj je lepšega zjutraj, kot spiti kavo? Točno to! Sedela sva pod velikim
dežnikom. Saj bi šla malo dlje, pa če bo ulilo, sva vseeno tukaj najbliže. Res.
To je bila strateška lokacija. Potem pa sva poslušala dež na dežniku!
Kako lepe
dežnike imajo ljudje. Obrobljene s čipko. Polkroglaste! Potem prosojne. Včeraj mi
je nečakinja posodila tako lepega z Mikimiškami in rahlo prosojnega v roza
barvi. Ali je bila rdeča? Okno sem si morala iti zapreti na avtu… Kar naenkrat
je začelo bliskati in grmeti. Bolj samo bliskati. Obožujem nevihte.
Ni to
zanimivo, ko pride nevihta v našem življenju. Mojem življenju. Vedela sem, da
bo. Vedela sem, da se približuje. Potem pa se tako noro delam!? Od kod!?! Zakaj!!!
Kako je to mogoče!!! Noro! Bila pa je tako očitna. Vse je že dalj časa kazalo
na to. Vremenska napoved se je samo udejanjila. Res. Saj sem si pravila, eh, pa
ni tako. Saj ne bo. Mimo bo šlo! Pa je šlo mimo, ko se je pošteno zlilo in
nabliskalo in nagrmelo! Božansko!
Ampak po
vsakem dežju posij sonce. Tudi po tej nevihti bo! Zaupam! Zaupam! Vedno bolj
zaupam!
Ljubek dan poln sonca!
Cmok! Objem!
P.S.: Želim si živeti! Z vsem srcem!
Ni komentarjev:
Objavite komentar