Nič, samo...

Kdaj je pravi čas? Nikoli. In vedno. Zdaj. Kaj še bi čakala?! Bi še malo ždela v tem malem svetu? Bi še malo samo stala pri miru? Bi še kar malo bila tukaj? Zakaj se ne bi z lahkoto pomikala naprej proti svojim sanjam?

Zakaj ne bi bila pristna? Vedno. Zakaj je to sploh vprašanje? Pa saj sem lahko. Kdo mi sploh to preprečuje? Kaj me ovira? Je moj največji sovražnik tisi, ki me gleda iz ogledala? Sama sebi? Sama želim ostati v tej coni udobja. Ni vse, kot bi se želela. Je pa domače. Je. samo je. to je to.

Samo zato, ker čokolada se je počasi. Tako se tudi počasi odkrivajo stvari. Enako kot gradimo mišice. Ali kot rastemo. Nismo visoki petdeset centimetrov. Gremo spati in smo sto petdeset. Potem pa se rast verjetno z namenom ustavi. Samo zato, ker je čas za notranjo rast. Za notranje širjenje.

Kaj zame pomeni ljubezen do sebe? Sploh poznam sebe? Kdo sploh sem jaz? Pustim duši, da se prosto pretaka skozi mene?

Ljubezen do sebe mi pomeni blagost, nežnost s sabo v vsaki situaciji. Tudi in predvsem ko naredim kaj narobe. Prijateljica sem si. Potrepljam se po rami. Pa saj ni tako hudo. Vse je dobro. Čisto vse je dobro. Zaupam. Lahko zaupam. Če še ni dobro, še ni konec.

Ljubezen do sebe mi pomeni pristnost. Svobodo ustvarjanja. Tudi skozi oblačenje. Slikanje. Pisanje. Igrivost. Lahkotnost.

Ljubezen do sebe mi tudi pomeni razvajanje. Kopel. Sprehod. Pitje kave v čisto počasnem tempu.

Uživanje, sploh v penah, ki so na njej. Branje v senci ali na balkonu. Gledanje sončnih vzhodov in zahodov. Zvezd.

Proces nastajanja sem, ne popolnost. Mojstrovina v nastajanju. Ljubezen do sebe mi je tudi zdravo zavedanje tega. Nič ne rabim biti. Samo jaz. Poslušam svoje srce… in vsak dan bolj živim to.

Ljubek poletni dan!

Cmok! Cmok!

P.S.: Polno pristnosti!