Kaj cenim pri drugih?
Potem pa to začnem še bolj opaziti, drugo pa pozabim. Tako to gre – lažje.
Pri sebi pa, ni mi bilo jasno, dolgo časa ne, da sem čisto vredu, super, izjemna – točno taka, kot sem. Mislila sem, da se moram spreminjati, prilagajati, biti kameleon, malo tako malo tako – odvisno, kako me je kdo rabil.
Pa ni res!
Kake bedarije!
Nič ne rabim biti za druge. Če kdo v meni ne vidi lepote, ga nobeno prepričevanje, kameleoniziranje in ugajanje, ne bo prepričalo drugače. Karkoli naredim, ne bo pomagalo. Zakaj bi se sploh trudila? Si bo že našel koga drugega za soustvarjanje.
Zguba mojega časa. In njenega, ali njegovega…
Ljubek sijoč pristen dan poln ljubezni – so sebe in seveda mogoče do drugih!
Cmok!
Objem!
P.S.: Sledimo svoji zvezdi, svojemu sijaju, kot bi rekel Joseph Campbell, vse ostalo pa se bo uredilo samo od sebe. Zagotovo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar