Stala sva na zadnjem delu jahte. Sin je že skočil. Malo sem
še odlašala. Nisem točno vedela kaj mi bo s plavutkami naredilo. Mi jih bo
zvilo gor? Eh. Kar skočila bom kot sin! Pljusk! Koliko ribic! Kar plavale so
okoli! Kako so velike! Najini Nemoti pri hotelu so bili drobceni proti temu.
Pogledala sem kamero, če dela. Malo bom snemala, ker prvič
vidim v živo kaj takega.
Ostali so še kar neka časa skakali dol z ladje pod nadzorom.
Tako da sva jih še čakala. Popravila sem si še masko. Vse mi je tesnilo
odlično.
Prej smo dobili navodila naj ne plavamo nad grebeni, ampak
okoli, ker je tam nizka voda.
Najprej je bila taka gužva, da smo se kar malo poklufotali s
plavutkami. Potem pa sva šla plavati malo stran.
Ribe se niso nič bale. Vse so plavale okoli naju.
Korale so bile tako lepe barve. živo rumene. Vijolične. Vse tako
lepo popolno izoblikovane. To si sploh ne moreš predstavljati. Velike valovite
školjke obrobljene vijolično, ki so bile zaprte.
Vmes, ko sem bila pod vodo, se je čas ustavil. Tako me je
prevzela ta lepota. Te ribice. Barve. izoblikovanost. Popolna skladnost. Čutila
sem popolno povezanost z naravo. Enost.
Takoj ko sva se malo oddaljila od skupine, je pod nama
plaval morski list. Kazala sem ga sinu! Voda je postajala vse plitvejša in vedno
bliže nama je bil. Kaj če ni morski list? Kaj če je skat? Ki useka z elektriko?
Tako sva stran plavala. Še s plavutkami se mi je zdelo prepočasi!?! Bil pa je
tako lepe nežno bele barve s turkizno modro obrobo in repom. Res še nisem
videla kaj tako lepega…
Koralni grebeni so bili kar visoki. Okoli pa je bil pesek. Vedno,
ko sem videla novo vrsto rib, sem se pod vodo drla: »Glej! Vidiš? Vidiš?«
Tako
se me ni nič razumelo! Sem pa kazala s prstom zraven. Ne s prstom, s celo roko!
Nenehno so plavale ribe okoli naju čisto blizu. Pa to ne
tri! Na desetine jih je bilo! Take črtaste. Pa živo rumene. Velike črne. Mavrične
velike. Na koncu sva še videla velike papagajevke.
Vmes mi je sin rekel, naj neham snemati. Naj samo uživava v
tem! Prav je imel! (Pa sem zgrešila morski list…) Malo sva kdaj pokukala iz
vode, da sva slišala vodiča, kako se je drl Habibi.
Bilo je izjemno! Zdaj sem malo gledala posnetke skozi. To niti
približno niso take barve, kot so bile tam. Vsa živost je zamegljena. To moraš
doživeti…
Zaplavala sva se in ni bilo več nikjer nobenega Habibi… To
vidš nekaj tam, pa spet naprej neko ribo. Pa te kar malo zanese… Kot šus sva
plavala do naše ladje. Vsi so že bili gor. Ko sva stopila na jahto, so nama
najprej sprali obraz z vodo, te slanosti dol.
To pa je res bila neverjetno bogata pustolovščina. Nepopisno!
Na ladji smo delili navduenje s slovenci:"Kaj vaju ni morski pes pojedel?"
"Ste ga vi prestašili..."
Oni so tudi videli neko posebno ribo in niso mogli verjeti, da sva videla morski list!
Danes pa brez odlašanja čudovito pustolovščino!
P.S.: Najbolj hecno pa je bilo, da se je drugi vodič drl: "Nemoti! Ste tukaj!?" In že so Nemoti v plavutkah plavali k njemu...
P.P.S.: Malo ljubezni nikoli ne škodi... Amor, amor, amor... (https://www.youtube.com/watch?v=RwSqf81npyI)
Ni komentarjev:
Objavite komentar