Kako lepo vreme je zunaj. Prav vabi, da si oblečem krilo,
nogavice z drobnimi pikicami, lahkoten bel plašček in petke zraven. Ljubko.
Spet se bo začelo pitje kave zunaj v udobnih foteljih. Nastavljanje soncu ali
pozneje skrivanju. Obožujem pomlad. Vse tako žene. Raste. Narava me vabi vedno
bolj prepričljivo. Reka, ta njena modrina. Vsaj malo obale. Dotikanja vode in
zemlje. Gibanja in stalnosti. Obožujem. Pretakanje. Šepetanje in valovanje.
Lepo je poslušati lomljenje vejic pod nogami. Šumenje
listja. Petje ptic. Sedenje na veliki skali, ki me greje s svojo toplino. V
ozadju pa zibajoče veje in reka, ki nežno, blago teče mimo. Samo na videz lenobno.
Žene jo močni tok notranjosti. (https://www.youtube.com/watch?v=8Axj-xvyz8M)
Popolni tepih vetrnic, vijoličnih zvončkov… nad njimi pa
mogočne bukve. Še malo pa bodo šelestele njihove krošnje. Jakno imam kar
odprto, bilo bi že za kratke rokave.
Sredi te lepote: tobogan.
»Greš ti?«
»Ne. Veš, da ne.«
»Jaz bi šla.«
Sem že plezala. Ni tako položen kot izgleda. Za otroke?! Se že mislim spustiti… Pazi, čebele! Imajo gnezdo spodaj! Sem se še ujela za
leseno držalo gori in sem se držala. Močno. Raztegnjena. Nekako sem morala dol,
kljub brenčanju… Spustim se. Šlo je brez napada celega roja…
Zanimivo, ko sva se vračala domov, so bile vse vetrnice
zaprte. Sonce je že zahajalo. Kot bi mi želele dejansko pokazati, kako vse
deluje v življenju. Odpreš se soncu, lepemu, veselju. Takrat cvetiš z
najlepšimi odtenki srca, ljubezni.
Lep cvetoč dan, srčki moji dragi! Cmok! Cmok!
Ni komentarjev:
Objavite komentar