Prebijanje do pustolovščine...

Zanimivo je, ko pri igri geocaching dobiš namig. Na primer višina dva metra. Potem sva pogledala vse okoli kapelice v taki višini. Bila je luknja v fasadi nekje na taki višini. Tam ni bilo nič. Videle so se samo deščice. Sin je stal na kolesu, jaz pa sem ga vozila okoli, da se je držal za steno. Potem je vse, kar je bilo meni ali njemu sumljivega, preveril. Nič. Dobro skrito. Še vedno.

Pogledava drevo v bližini. Nič. (To ni samo pogledava. Vsako vejo primeva, preveriva, hodiva v krogih okoli, če se pokaže kje kaj sumljivega.) Še vedno nič. Pogledava kooridinate. Prispeli ste! Ste na pravem mestu! Kaj se hecate! Kje?! V drugi dimenziji? Kaj pa če je pod strešnikom? Pretipava vse strešnike. Spet nič… Pa začneva na začetku, saj se je tam nahajal tudi znak. Sin se je najprej tja pognal. Potem pa najdba! Kako veselje! Tako sva se zapičila v ta namig, da če ne bi našla v  tem trenutku, bi verjetno strešnike začela dol jemati…

Podava se naprej na pot. Kolesi sta naju po blagem hribčku vodili naprej. Do naslednjega zanimivega zaklada. Ta je vseboval sto eno rumeno lupino jajčke (včasih so bile tam notri igračke). Našla sva takoj. Potem pa toliko jajčk!? V kateri je vpisna knjižica? Bereva misli. Spodbude. Še malo, si že bliže, saj bo šlo. Ali pa take… Vedno nimam prav, nikoli pa se ne motim. Vsak dan ni dober, ima pa vedno kak dober trenutek. Bereva. Zanimivo. Res je bilo veliko jajčk. Potem pa pravo! Jaz sem imela srečo!

Kolesarjenje je tako super sprostitev. Malo hitrosti, premikanje, narava… neizmerni užitek. Peljala sva se ob Dravi. Res je lepo to naše mesto. Na koncu pa še sladoled. Pa če življenje ni milina!

Včeraj pa sva malo po divjini iskala zaklad. Šla sva točno po kompasu. Naravnost. Borila sva se sredi trnja, zaraščenosti in brezovega gozda. Kar tako sredi pa je imel »Gozdni Joža« bunker iz smrekovih vej. Kako sva se prestrašila, da bo še gumo za nama vrgel, ki jo je imel spredaj. Nič se ni zgodilo, ga ni bilo doma. Prišla pa sva do potoka. Ravno tako velikega, da ga nisva mogla preskočiti. Pa še kar globok je bil. Odločila sva se iti ob njem, do mosta. Najdeva zaklad čisto ob poti! Potem pa je nazaj vodila tako široka cesta, vse do najinega avta. Zakaj sva se prebijala skozi, če imava avtocesto do tja?! Bila pa je res prava pustolovščina ob sončem zahodu, sploh, ker Gozdnega Jožeja ni bilo doma!

Lep pustolovski dan! Cmok! Cmok!