NAVIHANA

Včeraj sem slišala nekaj tako dobrega na instagramu (adamcam10), da je čas, ne samo da spustim ljudi, ki me ne cenijo, kot to kdo sem – ampak tudi delčke sebe, ki so si še želeli dobiti neko odobravanje od njih.

Čas je, da spustim vse delčke in dele sebe, ki so še privlačili take osebe v moje življenje.

Za tem se skriva neko noro obdobje.

Še bolj pa se skriva v sem tem neko noro občutje preteklosti, ko sem želela, da bi me mami videla, me objela in zalila s svojo ljubeznijo. Me opazila in mi rekla, da me sprejema. Da bi to res čutila. Za tem se skriva neka želja po potrditvi, da si želim biti ljubljena, taka kot sem. Izjemna. Lepa. Radostna. Vesela. Polna navdiha. Zakomplicirana. Mehka. Nežna. Močna. Nesigurna. Ustvarjalna. Navihana. Polna energije in raziskovanja, radovedna. Umirjena. Družabna.

Samo želela sem si biti videna in slišana. Samo želela sem si biti sprejeta.

Zdaj pa sem odrasla že kar lep čas. Vse to ni bila nikoli naloge mame, da mi da. Mogoče kot otroku. Ampak zdaj je to moja naloga.

Moja radostna rast. Prijavila sem se v šolo življenja, da se naučim poponoma sprejemati sebe. Prijavila sem se, da se imam rada skozi ves proces učenja odgovornosti, da si ustvarim življenje, kot si ga res želim.

Tu sem, da bi polno izražala sebe, da bi bila (malo) navihana in samosvoja.

Vse skupaj bo prehitro minilo. Zakaj si ne bi naredila življenja po svoje, da bi ga res lahko uŽIVAla na polno!? To bi bilo izjemno. To bi bilo fantastično. Lahko je že zdaj!!! Kaj bi čakala?! Moja točka moči je tukaj in zdaj.

Preteklost je mimo, prihodnosti še ni. Torej je najboljše, kar lahko naredim, da uživam ta trenutek.

Bili smo na pokopališču in vse te svečke so me zbudile. V meni so prebudile ogenj, da bi res rada zaživela. Prehitro bo minilo to življenje, zato bi ga rada vsaj živela po svoje. Tako, da lahko vsaj rečem, da sem to naredila po svoje. Da sem uživala in delala tako, kot je meni bilo super. Rada bi bila ponosna nase, da sem živela po svoje. To je največ, kar lahko živim.

Spomnila sem se, da ko sem bila otrok, sem vedno zamenjala besedi kopališče in pokopališče! Nikoli mi ni bilo jasno, kam gremo. Ali rabim kopalke za pokopališče ali ne!?

Lahko se veliko naučimo iz tega minevanja. Tukaj smo tako kratek čas, kot bi samo pomežiknili. Zakaj ne bi vsaj uŽIVAli pri tem??!!?

Življenje je prekratko za obžalovanja. Zdaj si uresničimo kakšno željo srca in plešimo skozi dan!

Ljubek sočen sijoč sladek navihan razigran jasen kreativen celovit iskren svoboden raznolik optimističen jasen dan poln božanskega puhastega obilja!

Sledi svojemu srcu! Naj se pustolovščina začne! Pogumna si bolj, kot si predstavljaš!