Brala sem zanimivo knjigo o čarovniji, nadaljevanje A tale of magic – A tale of witchcraft Chris-a Colfer. V njej je opisano, kako so misli napeljane na negativno z urokom. Ponavljajo se skozi vso knjigo in glavno junakinjo spravijo v nešteto težav. Dvomi vase. Drugih ne spusti blizu.
Kaj če bi se
potrudila zase in si podarila toliko lepih misli, da bi me zasulo z
ljubeznijo?! Navajena sem, da vse nekako obrnem v negativno. Avtomatsko. Če
tega negativnega ne ujamem pravi trenutek, se razrašča v še več negativnega.
Vse dokler ni tako močno, da tega ne želim več, saj se počutim slabo in še
slabše. Ta momentum (zagon) želim ustaviti čimprej. Ne želim, da iz kepe snega
nastane cela snežna krogla, ki zapre dolino.
Kaj lahko
naredim, da se počutim boljše?
Dovolj imam tega
negativnega notranjega govora. Samo izgovor je, kako mi ni treba narediti nič
in kako ostati nemočna. Lahko spustim svojo lenobo in tudi trmo notranjega
otroka, ki se še želi počutiti slabo. Dovolj je bilo teh nezrelih odzivov. Ali
vloge žrtve.
Dovolj je bilo, da
gledan nase kot na nemočno. Močna sem. Če se vidim drugače kot močna,
pomeni samo, da sem izbrala izgovor, ker mi potem ni treba nič narediti. Lahko
si lepo zatiskam oči in se še naprej igram pomanjševalnice. Ne rabim stopiti v
svojo vlogo pristnosti polno, za katero sem bila rojena. Dovolj je bilo tega
skrivanja.
Tako je! Jaz sem
pogumna!
Kako rada imam svoje
življenje!
Zdaj se kar počutim
bolj močno in veličastno!
Jaz sem pogumnejša.
Vse imamo v sebi.
Samo čas je, da spustim dele, ki mi več ne služijo.
Ljubeč čaroben
lahkoten vesel živahen jasen vesel navdihnjen optimističen blažen kreativen
močan celovit sočen sladek dan poln božanskega obilja!
Čarobnost je v
zraku. Čas je, da se zberem v eno – to, kdo sem – in sledim srcu! Juhu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar