ZAUPAM SEBI

Hvaležna sem za izkušnjo (iluzije) ljubezni. Dala mi je toliko različnih lekcij, o katerih lahko poglobljeno razmišljam. Lahko še bolj poglobim to, kar je resnično pomembno in to kdo sem.

Naučila sem se, da lahko zaupam sebi. Jaz vem, kdo sem.

Prebudilo pa je tudi občutke iz otroštva, da sebi ravno ne morem zaupati. Pa to ni res.

Ker sem doživela tako soočenje z resnico, realnostjo, ki je bila tako daleč do moje predstave, kaj se v resnici dogaja, sem resno podvomila vase. V svojo intuicijo, v svoj proces odločanja. V zavedanje tega, kar še je dobro zame.

Vse to me je prebudilo, da sem res kot Trnuljčica odprla oči in se zazrla v resnico.

Lahko si zaupam.

Nisem pa si dala dovolj časa, da bi se sploh vprašala, kaj od tega še čutim, da je resnično. Potegnil me je vrtinec zgodbe, ki me je spodnesel. Kljub temu, da vsak dan meditiram, sem bila čisto razdrobljena, razsipana na koščke. Samo želela sem si, da se ta (iluzija) ljubezni ohranja. Bila sem čisto nepovezana s svojim srcem. Bila sem tako zasanjana, da nisem zmogla povezanosti s srcem ali resnico.

Ni čudno, da se sprašujem, koliko si sploh lahko zaupam. Ampak, če si vzamem čas, da se res povežem s sabo in svojim srcem, lahko v sebi zaupam odgovore. Nisem razkropljena na vse mogoče strani. Svojo moč kličem nazaj v svoje srce. Tako lahko spoznam resnico.

Ljubezen je lepa – ves čas. Tudi zaljubljenost, ko mi čisto spodnese tla pod nogami in ko hodim po loku mavrice z metuljčki v trebuhu. Niti slučajno se nočem zapreti pred tako izkušnjo. Še vedno cenim tudi ta del začetka ljubezni. Moje srce še je vedno odprto in še vedno zaupam v ljubezen, da me bo našla in da je že tu – da se bova z mojo sorodno dušo našla.

Hvaležna sem, da sem to doživela. Bilo je boljše kot v vseh knjigah do zdaj. Odpuščam si tudi, da sem (nenamerno) prizadela domače, tudi njih prosim odpuščanja. To je cela raznolika izkušnja, ki mi je dala toliko lepega. Toliko sem se naučila. Nič ne obžalujem, edino bolečino, ki sem jo prizadela domačim. Prosim odpustite mi.

Sprejemam pa vso izkušnjo kot čudovito lekcijo.

Lahko si zaupam. Vmes, sredi najbolj divjega dogajanja, pa si le lahko vzamem nekaj časa in res pogledam, kaj je tukaj v ozadju. Tako res lahko potem sledim srcu. Si zaupam in prisluhnem.

Še vedno zaupam v srečne konce. Še vedno zaupam, da je čas, da se veliko naučim iz tega vsega. Srečna sem, da sem tako zavestna, da lahko to sprejmem s tako milostjo in nežnostjo. Kdaj prej tega ne bi znala.

Sledi svojemu srcu!

Ljubek srčkan sijoč pristen lahkoten navdihnjen radosten navihan sočen sladek lahkoten dan poln božanskega obilja!

Skupaj smo bile kot čebelice v panju, da sem se rešila iz te spletke. Ne bi rada romanizirala stvari preveč, ker sem resno povzročila bolečino najdražjim. Hvaležna sem, da se je vse tako obrnilo kot se je. To pa samo zato, ker smo skupaj to izpeljali do konca. Skupnost je dragocena. Ljudje, ki nas imajo res radi, so dragoceni.