Moj čas dneva je jutro. Vse še je sveže. Potem, če to
prespim, imam občutek, da sem vse zamudila. Danes pa sem se dobesedno zaspala. Ali
bolje rečeno naspala. Lepotni spanec. Zajtrk ob času kosila. Čisto dopustniško.
Spet sem spoznala neko novo igro. Z žogico pisanih barv. Seveda
živo roza. Tudi. Potem pa ježkom loviš. Kako je bilo zanimivo to metanje. Dokler
ni pristala žoga med rožami. Pristala je tam čisto po pomoti. In čisto po
pomoti je to videla oseba, ki ne bi smela. To prisostvovati, ker so bile rože
njene. Verjetno jo je bolelo. Toko lepote sklatene na tla. Saj ni bilo tako
hudo v resnici. Spet ne. Se opravičujemo. Ni bilo nalašč.
Videla sem zelo dolgo kačo. Belouško. Lezla je z repom na
poti. S trebuhom, sredino nekje ob zidu. Glavo pa je imela že gori, na vrhu
zida. Trebušček je imela rumenkaste barve. Bila je belouška. Dolga sigurno
najmanj tri metre. Če ne pet! No to ne. Ampak dosti manj pa tudi ne.
Seveda sem se je prestrašila. Želela sem jo pokazati drugim,
pa se je že zavlekla naprej v rože.
Našla pa sem jo tako, da sem vohala vrtnice, roza, kako lepo
dišijo. Zaželela sem si še povohati jasmin, pa me je ljubka kačica ustavila. Nisem
silila naprej. Verjamem, da beli grm jasmina tudi bajno diši!
Lepa nevihta je bila. Blisk! Kar otrpnem in potem grom! Osvežila
je zrak. Prav prijetno se je bilo sprehajati sredi poživljenje trave polne
kapljic. Kdaj je katera padla tudi na mojo glavo s krošenj dreves. Ohladilo se
je na pravo temperaturo.
Moji dragi, naj bo dan čisto svež kot po nevihti!
P.S.: Obožuje moč neviht!
Ni komentarjev:
Objavite komentar