Pa saj se lahko nadaljuje. V tem trenutku. Praznovanje je,
da sem se zbudila. Praznovanje je, da sem tukaj. Praznovanje je, da stopam
proti svojim sanjam. Praznovanje je, da zaupam, da se vse dogaja zame.
Kaj ni to zanimivo, da ko se pritožujemo, uničimo vse dobro,
kar smo si prej ustvarili. Kot bi se zavijali v vedno gostejšo pajčevino. Najprej
je tanek sloj in spet tanke in potem sta že dva in bolj ko se vrtimo v
pritoževanju, boj nas to omotava. Bolj smo trdno smo zaviti. Bolj nas to vleče
dol. (Budisti bi rekli, da uničimo vse naše dobrobiti, prizadevanja in jih
zradiramo s pritoževanjem.)
Pa še nekaj bomo danes izbrisali. Občutek krivde. Brez opravičevanja!
Enako postajamo lepljivi za negativni vrtinec. Postajamo magnet
za majhne nesreče. Potem pa se klobčič veča in veča.
Saj si ne želimo tega!
Jaz si ne želim tega!
No!
Začnimo biti optimisti. Začnimo se imeti radi.
Začni se imeti rada. Začnem se imeti rada. Odprta sem
možnosti, da se imam raje in raje. Dovolj dobra sem.
Tako lepo življenje imamo. Zakaj ne bi res opažali in
posvečali pozornosti lepoti in čudežem, ki nas že obdajajo! Naše, moje
življenje bi v trenutku izgledalo bolj sijoče in bi kar sijalo!
Pa saj to si želim!
Koliko več sreče še lahko prenesem!
Polno! Polno!
Polno!
Ljubek unikatno pristen srčkan zavestno zadovoljen lubčkan dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je ustvarjalnost! Ustvari si ga po svoje!!!
Ljubek unikatno pristen srčkan zavestno zadovoljen lubčkan dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je ustvarjalnost! Ustvari si ga po svoje!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar