Vtira se mi v srce...

Pa kako je meni lepo! Samo z osredotočanjem na to lepoto okoli, se mi vse zdi in je čarobno! Vsak dan boj čutim to čarobnost. Kot bi se bohotila v meni vseh pogledih in radostih. In veselju.

Veliko več se smejem! Pa tudi to je dober stranski učinek.

Včeraj sem poslušala nekaj radikalnega od Alena Cohena.

Kaj če uspeh pomeni, da delam to, kar bi rada in nič ni treba trpeti zraven. To je stara miselnost, brez muje se še čevelj ne obuje in take traparije. Ni potrebno trpeti. Si upam to živeti?

Si upam to sploh predstavljati?

Si upam to res vnesti v svoje življenje?

To pa je ono zid!

Vedno sem poslušala, delaj tisto, kar pač moraš, da bom potem lahko delala to, kar si želim.

Pa daj no!

Res čutim, da se navajam in počasi srkam to miselnost vase. Mogoče še ji čisto ne verjamem, ampak sem ji pripravljena dati prostor. Jo zalivati, gnojiti, negovati, naj raste vedno bolj proti soncu. Če ne drugega, se bi jaz boljše počutila!

No sicer pa že to Kojc piše. Smo sanj prasile, ki se je uresničil. Delček prasile. Kapljica v oceanu, pa vseeno delček. In prasila nam želi dati želje, če jih ne blokiramo. In blokiramo jih z hlstanjem, izsiljevanjem, grabljenjem po željah. V resnici pa bi se morali sprostiti, uživati polnost tega trenutka in poslušati notranje vodstvo, intuicijo, kaj je naš naslednji korak. Ljubiti vse okoli sebe in tudi sebe, seveda.

Vidim, da mi Kojc leze pod kožo. Vpijam ga. Vtira se mi v srce! Pa če je zakon!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je radost!!! Živi jo danes!