Brez radiranja dobrobiti!

Praznovanje je mimo! Zakaj?

Pa saj se lahko nadaljuje. V tem trenutku. Praznovanje je, da sem se zbudila. Praznovanje je, da sem tukaj. Praznovanje je, da stopam proti svojim sanjam. Praznovanje je, da zaupam, da se vse dogaja zame.

Kaj ni to zanimivo, da ko se pritožujemo, uničimo vse dobro, kar smo si prej ustvarili. Kot bi se zavijali v vedno gostejšo pajčevino. Najprej je tanek sloj in spet tanke in potem sta že dva in bolj ko se vrtimo v pritoževanju, boj nas to omotava. Bolj smo trdno smo zaviti. Bolj nas to vleče dol. (Budisti bi rekli, da uničimo vse naše dobrobiti, prizadevanja in jih zradiramo s pritoževanjem.)

Torej, danes brez radiranja.

Pa še nekaj bomo danes izbrisali. Občutek krivde. Brez opravičevanja!

Enako postajamo lepljivi za negativni vrtinec. Postajamo magnet za majhne nesreče. Potem pa se klobčič veča in veča.

Saj si ne želimo tega!

Jaz si ne želim tega!

No!

Začnimo biti optimisti. Začnimo se imeti radi.

Začni se imeti rada. Začnem se imeti rada. Odprta sem možnosti, da se imam raje in raje. Dovolj dobra sem.

Tako lepo življenje imamo. Zakaj ne bi res opažali in posvečali pozornosti lepoti in čudežem, ki nas že obdajajo! Naše, moje življenje bi v trenutku izgledalo bolj sijoče in bi kar sijalo!

Pa saj to si želim!

Koliko več sreče še lahko prenesem!

Polno! Polno!

Polno!

Ljubek unikatno pristen srčkan zavestno zadovoljen lubčkan dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Življenje je ustvarjalnost! Ustvari si ga po svoje!!!