Čutiš to čarobnost, zavedanje, pretok duše?

Cenim, da imam lepo življenje.

Cenim, da sem vedno bolj vse to, kdo sem.

Kako rada imam svet! Ali se bolj učim… vsega po malo.

No, rada imam rože. Rada imam ptičke. Rada imam sončne zahode. Rada imam zvezde. Rada imam polno luno. Rada imam pestrost vsega.

Stala sem na mostu. Na eni strani se je paleta zahajajočega sonca zlivala v nežno tekočo reko.

Preslikala se je iz neba v gladino vode. Barve hiš so se mračile. Samo lučke so še svetile. Prazničnost se je slutila. Avti so vozili mimo in ustvarjali tekočo reko lučk.

Na drugi strani mostu so samo nežno sijale lučke v ozadju. Videl se je odsev sončnega zahoda v veliki stekleni stavbi. Nežno je odseval vso živost realnosti. Za vsem tem, čisto zadaj, pa je žarela luna. Ne rumena! Bila je žareče oranžna. Vzhajajoča! Prav čutila sem, kako me kliče ven! Želela sem na sprehod. Skoraj bi si premislila! Pa sem potem vseeno šla!

Bila je tako lepo okrogla. Bolj ko se je dvigala nad prostranost črne pokrajine, bolj je postajala rumenkasta, pastelna. Vseeno pa je žarela! Kot bi odsevala svetlobo notranjosti!

Ne glede, kako sem jo uspela ujeti na kamero, ni šlo. Imela sem zraven navadno. Pa specialno. Vse je bil samo rahel približek kraljevosti lune v resničnosti.

Sprašujem se, če je moje fizično samo odsev, približek resničnosti moje duše!

Duša ni prišla sem, da bi izkušala še več duhovnega. To tako je! Ampak je tukaj, da bi doživela radost in raznolikost fizičnega posvetnega sveta. Delček Univerzuma je v vsakem v nas. Mi smo uresničene sanje Univerzuma. Boga – kot bi rekel Vadim Zeland! Se bomo še res naprej pomanjševali, primerjali, se zatajevali? Ali bomo sijali bolj kot ta luna in sončni zahod obenem! Zdaj je naš čas.

Zapravljamo čas s tuhtanjem in intelektualnim razmišljanjem. Doživetja dajejo čarobnost duši. Pa čeprav je to doživetje samo vdih in izdih! Čarobno je! Čutiš to zavedanje?

Res se božansko pretaka skozi mene! in tebe! In vse!

Ljubek sijoč dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Ne prikrajšaj svoje duše za doživetja radosti, ko se zapiraš med štiri stene. Ali si v toku misli. Živimo danes!