Kako dobro besedilo!? To bi morala tudi jaz izraziti v
obliki stripa… ker bi res rada videla, kaj čakam? Kaj pa res čakam? Na to sploh
ni odgovora. Ne vem, sina že imam, tako da brezmadežno spočetje ne pride v
poštev. Ne pričakujem, da bom videla Boga v govorečem grmu, ker tako delam, kar
me veseli in se tam počutim božansko. Na kaj drugega pa nimam več čakati. Joj. Resnica!
Stop! Nehaj mi s stop, če še prav začela nisem! Gremo ženska. (Kaj!? Tu je samo pika!!!???) Gremo izjemna ženska (moški, srednji spol, kdorkoli)!!! !!!(Za rezervo...) ( https://www.youtube.com/watch?v=w-Ng5muAAcg
)
Vedno, ko sem bila mala punčka, sem splezala najvišje na
češnji. Bil je taki dober občutek, ko je veter zibal najvišje veje in s tem
mene… Češnje so tam bile najboljše in najbolj črne. Če je bilo kaj tveganega (neumnega),
kot plezanje po navpični skali nad potokom, sem se jaz prva javila. Vedno pa
sem še našla kako bolj drzno idejo. Plezanje po slapu… Saj sem še vedno za
norije. Nekaterih stvari pač ne prerasteš. Preveč pogumna? Sprašujem se,
včasih, kam sem to pokopala. Malo bi morala vsaj prah dol pobrisati…
Kdaj, ko je prišel obisk, sem morala skuhati kavo. Pravila sem
»bljek«, da te čorbe že ne bom pila. Potem pa sem začela s kapučinom (samo
narejenim iz mleka). Nekje po tridesetem pa sem jo začela piti. Ne tako, da bi
si jo skuhala. Na obiskih. Potem pa sem našla svojo vrsto. Belo. Z veliko
mleka. Velika skodelica. Ogromne pene. Približek kapučinu in omili okus po
kavi.
Zdaj pa je to trenutek dneva, ko se mi ta sploh začne… Tako pa zdaj pijem
to čorbo in neizmerno obožujem njen vonj. Mi je pa to obred, ko pridem domov k
staršem, ko ati skuha ponavadi kavo. Kako rečemo in s kaj pohecamo: »Keksi so
samo za goste… zakaj je pri atiju taka luknja… pa vzemi si za jesti, če si
lačen…«
Nič ne čakat, izjemen dan danes ob kakršnem koli obredu!!! Cmok! Cmok!
P.S.: Glasbo na glas in malo zaplešimo... Enkrat se živi! Nič čakati!
Ni komentarjev:
Objavite komentar