Samo čipka morske pene...

Nekaj dni nazaj me je zgrabila nostalgija Mišo Kovač. Res je. Zelo sem ponosna, da sem živela v času te legende. Bolj ko sem poslušala njegove pesmi, bolj sem bila nekako otožna. Vsaj na začetku. "Ti si pjesma moje duše, ti si bol u srcu mom, nemoj da ti tuge sruše, onaj sijaj u oku tvom, ti si želja moga sna…" Nesrečna ljubezen.

"Svi pjevaju, ja ne čujem, nikome se ne radujem, samo tebe očekujem…" Spet nesrečna. Ali pa ne? Bolj usodna… "Zove me društvo, na čašu vina, da nam gitara tiho svira, a meni nočas do ničeg nije… kad nje več nema, bolje da sam sam…"

"Bila je nježna kot san, kot cvijet kraj ptua, bila je najlepši dan i ruža žuta…" Spet usodna… Brezčasna. Nepozabno. "Jedina žena na putu mom, ostala si uvijek ista… pričaš mi o svemu, hodamo polako, odavno se nismo izplakali tako…"

Kaki dober glas mi ima… "Malo mi je jedan život s tobom…" 

Zraven sem kuhala. Spomini so kar tekli iz mene. Katarzično.

"Samo jednom ljubav pokuca na vrata,

da te rani čežnjom i gorčinom,

da te vodi ko pticu bez jata;

da te tješi vinom.

Ako me ostaviš, kad poželiš kraj

i nebo će plakati, izgubit će sjaj.

Ako me ostaviš, ne ruši drugo sve.

Pusti da vjerujem da voljela si me.

Samo jednom ljubav pokuca na vrata,

da ti pruži snove i ljepotu.

Da ti stavi okove od zlata,

jednom u životu."

Nepozabno romantično. O lepoti… Meni pa govorijo, ti si ta usodna ženska, brez katere mi ni živeti. Samo tebe si želim. Ti si mi vse. Tebe ljubim z vsem srcem, z vso dušo!

"Neka nam postelja bude

ležaj od kamena škoja,

tamo ćeš nevjesta biti,

tamo ćeš postati moja,

neka ti haljina bude

samo ta čipka od pjene…"

Ta pesem pa mi je bila dolgo dolgo najlepša in najbolj romantična pesem. Vedno sem si želela spoznati usodnega moškega, ki si me bo želel samo zase, da me bo ugrabil in bova šla na otok (lahko z letalom…). Tam bom imela samo obleko iz morske pene. Globoko se ljubiva. Lahko ustvariva to. Samo po sebi pa rastejo drevesa k soncu. Pa še ta srkajo vodo in hranilne snovi vsak dan sproti... Odnos pa ni: videl, prišel, zmagal. Ampak vsak dan zalivam ljubezen, da raste k soncu. Potem je obleka kot čipka iz morske pene. (Brez, da kdo popeni (popenim).) Ali se mu dela pena na ustnicah... 

Vsak dan šteje. Vsaka ura šteje. Vsaka minuta šteje. Vse ostalo pa je izgubljeno... Tako je to z najinim drevesom ljubezni. Vsak dan... Ali raste ali ga pa sekava (podirava s sekiro)...

Lep zalit dan z obilo ljubezni (da bo krošnja velika in korenine globoke...)! Cmok! Cmok!

P.S.: Saj bi prevajala, pa tako lepo zvenijo originali... Besedila so me že davno očararala zraven usodnosti ljubezni...