Ne morem vam povedati (napisati) dovolj ali poudariti dovolj, kako lepo
je bilo v planinah. Hodili smo po slovenski planinski transverzali. Ati je imel
vzdevek Grinta, ker je vedno tečnaril, kako počasi hodimo. Me tri ženske. On je
imel take mišice na nogah, da mu je šivlilja morala prilagoditi planinske
hlače. Res je. Priznam. Imela sem rdeče. Karirasto srajco. Nahrbtnik. Šik, priznam!
Lačna sem tečna. Po dolgi vožnji kam daleč, sem vedno najprej
želela imeti malico. Potem sem komaj lahko zagnala motorje proti vrhu. Ati je vedno parkiral avto
čisto v dolini. Vsi planinci so se še mimo nas vozili (še dolgo), ko smo se mi vlekli
proti kočam in vrhovom. Včasih, res včasih, smo ga nahecale, da je šel po avto
nazaj in nas je še peljal malo. Višje. Pa še to bi potem po dveh ovinkih spet kar parkiral avto!
Počitki... Premori vmes, ko kaj spiješ in kaj malega prigrizneš. Čakal nas
je na neki točki, kjer je bila klop. Dolgo je sedel, se spočil. Potem pa, ko
smo prišle do njega, smo se komaj usedle, pa smo že morale dalje. Res je bilo
super.
Vedno so me fascinirali, navdušili razgledi. Poti so bile
zahtevne. Na vrhu, ko se je odprl pogled na vse strani naenkrat, pa je vse
pozabljeno. Neverjetno sem uživala v plezalni poti na Peco. Spuščali pa smo se
kot po travnatem puhastem tepihu. Podobno je na Menini planini. Pašniki. Same rožice
okoli. Mehkoba zelenja. To sem bila nazadnje. (Če ne štejem bregeca na
mariborsko Piramido…)
Enkrat pa smo se peljali čisto do koče. Celo malo naprej. (Prikrili
smo sledi, da ne bi bili sumljivi, da se z avtom vozimo naokoli po planinah...)
Notri v koči pa smo se tako hecali, kako piha zunaj in kako je mrzlo. Pa kako od
daleč smo prišli! Takrat sta še bila stric in teta zraven (enaka navdušenca naše sorte)! Kako je bilo to zabavno!
Pa planinski čaji! Okus, kot bi nekdo samo malo pokosil
okoli koče. Zdravilno… Z medom, odlično! Uh, kako že pogrešam to!
Planinsko seksi zeleno puhast dan! Jooodlijoooodliiiliiihiiii! Cmoooook!
Ni komentarjev:
Objavite komentar