Vedno več in večje...

Moje življenje je napolnjeno z lepoto. Vedno več in večje snežinke padajo na tla. Tako so lepe. Majhne puhaste pahuljice. Počasi padajo. Bliže večje. V daljavi pikice.

Vedno več in bolj si želim napolniti svoje življenje z lepoto. Ampak ne tako lepoto navzven. Tako, za dušo. Svečka. Kopel. To mi potem prižge ogenj ugodja in lepote od znotraj. Tako uživam. Potem še kaj pišem v kadi. Čisto pozabim na čas. Namenjenih petnajst minut se razvleče skoraj v trikratno dolžino. Meni se je pa zdelo, da sem bila samo pet minut tam.

To se mi vedno zgodi. Tako sem v trenutku, da kar pozabim na čas. Čisto me posrka. Tako uživam v tem bivanju. Pogovorih. Smehu. Veselju. Ali dejavnostih, kot so slikanje.

Zdaj sem se spomnila enega slikarja, ki bi ga pa res rada videla v živo. No, njegove slike. Kleeja! Mojstra barv, tehnik, novih načinov slikanja, pristnosti, izraznosti. Potovanje me čaka. Vse ob svojem času.

Zadnjič sem bila na nočnem sprehodu. Kako lepo se je videlo mesto spodaj. Maribor je res lep.  Zdaj pa me vleče k moji ljubi reki. Saj bom šla. Tudi če sneži.

Kako mi je super. Samo gledam čez okno te lepe snežinke. Letos prvič to jesen. Lepo je. Super je, da imamo štiri letne čase.

Ljubek srčen prisrčen srečen dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Kompas mi je srce. Naj bo tudi tebi. To ti želim. To nam želim vsem, da bi živeli pristno srčno življenje. Tako je!  Elvis Presley - My Way (https://www.youtube.com/watch?v=PP8HO9TGkbw)