Vsi sočasno!

Pa lepo je zunaj, ko tako na gosto sneži. Kaj je s tem? Snegecom? Tako pravljično je zunaj. Nič več raznolikih streh. Vse so enake. Bele. Zavite o odejo snega. Drevesa so praznično okrašena. Posuta z belimi kosmiči pocukrane pene. Ljubka narava je okoli mene.

Včeraj je snežilo, ko sem šla na sprehod. No proti koncu že bolj deževalo. Vseeno je bilo lepo.

Kapuca je me ščitila pred drobnimi pikecami. Majčkenimi kapljicami. Tako lepo je bilo, ko so ob poti cvetele ljubke mini roza vrtnice. Vse polno cvetov je bilo. Na njih pa drobni koščki snega, ki se še ni stopil. Vsak čas je primeren za cvetenje, samo da je tvoj pravi čas.

Moje življenje je moje. Lahko sem srečna ne glede na karkoli. Zakaj pa ne? Čutim novo cvetenje v meni, moč, zaupanje, da je vse dobro. Čisto vse je dobro. Vem.

Sploh vse izgleda dobro po dobrem spancu. Sanjala sem, da sem imela alarm. In ne samo eden. Kar eden preko drugega so bili. En je začel. Potem pa še je bilo kar nekaj vzporednih alarmov v zraku. Ne sočasnih. Sprožili so se ob različnih časih, eden preko drugega. Vse pomešano. Bolj sem jih izklapljala, vedno več jih je bilo. Nikakor da pridem do konca.

Me vesolje želi zbuditi? Zdaj pa je dovolj sanjanja. Zdaj pa je čas za akcijo?! Zdaj pa je čas za uresničevanje?! Zato res ne potrebujem samo enega alarma. To je verjetno to!

Ljubek sijoč pristen dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Rada živim svoje življenje. Pisanje je pot, s katerim ozavestim svojo pot, da mi je bolj jasna. In pomagam drugim, da sledijo svojemu srcu. Tako je! Kompas je danes srce...