Knjige me tako bogatijo. Tako rada imam besede. Tako bogate
in dragocene so mi. Tako me spodbudijo. Odzvanjajo v meni resnico. Sad upanja. Radost,
da sem lahko to, kar sem. Osvoboditev.
Vem. Ni vse v besedah. Ampak včasih preberem kaj in vse se
mi odpre. Podrem še kakšen zid. Zadiham še bolj lahkotno.
Do sebe sem definitivno prestroga. Potem pa preberem kaj. Postanem
človek. Ranljiva. In hkrati celovita. Močna. Točno taka kot sem. V polnosti in
točno zaradi tega, kar sem. Rada imam svoje življenje. Rada imam sebe. Rada
imam svoje vse. Popolna sem nepopolna.
Čutim radost odkrivanja, kar je že od nekdaj del mene. Kot bi
spraskala tisti srebni preliv s srečke. Tisto, kar je spodaj je pomembno. Dragoceno,
ne svetleča maska, ki jo nosim. Moja pristnost, način izražanja, življenja
mojega življenja po svoje. Moje. Ti po svoje… To je dragoceno…
Ljubek pristen dan!
Cmok! Objem!
P.S.: Hej, življenje te ljubi! zaupaj! Sem navdih, da odprem svoje srce. Vsak, ki išče svojo pot, naj prisluhne svojemu srcu. Hodimo vsak po svoji srčni poti.
Ljubek pristen dan!
Cmok! Objem!
P.S.: Hej, življenje te ljubi! zaupaj! Sem navdih, da odprem svoje srce. Vsak, ki išče svojo pot, naj prisluhne svojemu srcu. Hodimo vsak po svoji srčni poti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar