Tudi mi smo različni. V vseh
pogledih. V tem je nas čar. Kako je zanimivo, da sem imela prvi roditeljski
sestanek in je učiteljica rekla, da ni dobro, da učenci preveč izstopajo. Res sem
dolgo hodila v šolo. Že nekaj časa nazaj. In to se mi je očitno globoko vtisnilo
vame. Kar malo me je spreletelo. Bodi kot drugi. Ubogaj. Ne izstopaj. Ne bodi,
kar si. Bodi priden. Pridna. Ne bodi moteč. Kot bi ti rekli, da ne smeš
izražati svoje duše.
Ni mi to všeč. In kaj še je
drugega, kar na splošno verjamem, pa mi več ne koristi. To pomanjševanje in
zlivanje z vsemi, mi ni všeč. Ker ravno moja individualnost me dela lepo in
zanimivo. Tako kot vsakega od nas. Tudi če bi bili vsi listje z enega drevesa,
niti dva nista čisto enaka. Nista! Kako še to le velja za nas ljudi.
Samosvojost in individualnost je
lepa. Prav je, da se izražamo in smo to, kar smo.
Dovolj je tega uniformiranja. Dovolj
je tega, kako je treba živeti. Vsak zase ve. Dokler ne škodimo komu drugemu (to
tako nikoli ni naša srčna pristna želja, to bolj izhaja iz notranje bolečine,
ranjenosti), lahko živimo po svoje, čisto kako želimo.
Kaj bom danes naredila,
dejansko, da se še bolj izrazim? Kako si lahko ustvarim čisto pristen dan? Čisto po svoje.
To sem že želela napisati. Kaj vse
verjamemo, da moramo, glede družbenih norm, pa ne rabimo, v resnici. Mogoče si
kdo ne želi otrok. Mogoče si kdo želi več otrok. Mogoče si kdo želi karkoli. Kdo
v resnici odloča? To kar bi morali narediti, odkljukati, ker je družbeno
sprejeto normalno? Kaj pa si jaz želim v resnici? Kaj pa meni dobro dene? Kaj pa
v meni prebuja veselje in radost in igrivost?
Dovolimo drugim, da so kar, so. Sebi
pa tudi. Samo od sebe rabimo dovoljenje in potrditev. To je dovolj.
Ljubek pisan srečen srčen dan!Objem! Cmok!
P.S.: Objemimo vse, kot je. Živimo pristno srečno življenje, poslušajmo svoje srce! Jimmy Cliff - I Can See Clearly Now (https://www.youtube.com/watch?v=MrHxhQPOO2c)
Ni komentarjev:
Objavite komentar