Svežina...

Kako sem hvaležna za proste dni. Tako rada jih imam, ko jih zavijem v mehkobo ljubezni. Rada imam to pestrost in hkrati enostavnost. Napolnim jih s tem, kar ljubim. Sprehodi. Obredi kave in pisanja. Ali čaja in pisanja. Obredi vitalizacije in regeneracije. Vse. Dragocen mi je čas zase. Cenim pa tudi čas, ki ga preživimo skupaj. Ob pogovorih. Tukaj imam rada globine.

Rada pa imam tudi proste dneve, ko lahko samo lenarim. Saj ne samo to. Ampak večinoma. Kako pa je to za dušo. Raztegnjena sedežna. Dober film. In zvezde zunaj. To je vse, kar potrebujem, da se napolnim z energijo.

Rada imam srečne konce, ker verjamem v njih. Verjamem tudi v srečno pot. Potem pa srečen konec.

Rada imam pač vse v zvezi s srečo. Seveda pride kaj in to tudi objamem. Norosti so vedno del življenja. Ampak če še ni srečen konec, še sploh ni konec. Mislim, da Srbi rečejo nekako tako. Dober pregovor. V tega tudi verjamem.

Tako ni lepšega kot zdaj gledati čez okno, kako lepo narahlo dežuje. Rada imam dež. Vodo. Morje. Vse to imam rada. Čutim njeno pomirjujočo energijo in kako spira vse stare rane. Daje mi priložnost, da sem sveža. Čisto me osveži, kot kozarec sveže vode. (Sveže, svežina, osvežitev, sveže…) Res je. Voda me dela novo in sveže. Čisto vsak dan sproti. Saj zato jo tako rada pijem.

Kako sem pa jaz kaj sveža danes? Kaj če bi nehala vlačiti vse iz preteklosti (Prtljago, nesnago) zraven vsak dan sproti? Kaj če bi jo kje pozabila? Kaj če bi si dovolila biti to, kar sem v resnici. Stara jaz, tudi nisem več jaz. Zdaj sem sveža. Ponosna sem na to.

Ljubek pristen srčen dan moje drage, moji dragi!

Cmok!

Objem!

P.S.: Povežimo se s svojim srcem in hodimo po srčni poti