Zlati toni pristnosti...

Sezona se je začela! To pa prav obožujem! Pitje kave na prostem! Zdaj se je spekter kavarnic kar razširil na vse okoli in na ljubke terase! Komaj čakam, da odkrijem kakšno novo kavarno! To je izjemno dobro! Čisto moj stil! Čisto zame! Narava bliže kot v zaprtih prostorih. Uživam na vetrcu! Soncu! Samo sem v sozvočju. In najboljša stvar! Pijem kavo!

Včeraj sem se peljala preko mostu. Kar naenkrat so se oblaki razprli in skozi so zasijali sončni žarki. Kot dva velika reflektorja na naše ljubko mesto! Popolnost obstaja. Vse je bilo bolj tako nežno zahajajočih barv. Zlatih in kremnih. Popolnost! Kaj tako lepega še nisem videla!

Kaj pa popolnost v mojem življenju?

Bolj kot popolnost mi je pomembna izraznost. Ravno tako kot sončni zahod, da zasijem v svojih pristnih barvah! Definitivno je vsak zase popoln v svoji nepopolnosti! Bolj prava beseda bi bila celovit! Raznolikost in nepopolnost nas dela zanimive. Pestre. Pisane. Kot odtenke. Vsi lepi, vsi različni.

Vedno praznujem svoj praznik. Dan norcev. Ampak letos je bilo bolj zatišje. Zanimivo. Mislim, da je norost definicija samosvojosti. Bolj si samosvoj, bolj si srečen. Bolj te imajo drugi za norega. Kar pa ni vedno slabo. (Ali slabšalno!)

Vedno bolj uživam v tem, kar sem. Oziroma to, kar postajam. Vedno bolj poslušam svoje srce. Sem bolj drzna. Imam druge vrednote. Bolj mi je pri srcu pristnost kot pridnost. Pa tako mala razlika je v črkovanju. V življenju pa mi doda tako vrednost notranjega zadovoljstva. Sreče. Upanja! Optimizma!

Ljubek nor dan poln pristnosti!

Cmok! Cmok!

P.S.: Bolj sem samosvoja, bolj sem srečna! Danes pa samo praksa šteje!