Pristnost na krožniku...

Cela pot ob dolgem pločniku se je oblekla praznično! Vse v rumenem! Tako veliki grmi. Mi smo jim pravili iskrice. Pojma nimam, kako se jim reče v resnici! Ampak so božanske! Zdaj pa je že sonce! In to v polnosti! Posijalo je tudi v mojo sobo. Prineslo več jasnosti in spoznanj!

Saj ne vem, če je krivo sonce. Vsak dan se naučim kaj novega. Lepe stvari pa se mi tako dogajajo neprekinjeno! Sploh nima nič vreme s tem! Nič!

Komaj čakam, da se udobno obujem in grem na dolgi sprehod. Malo na svetlobo. Na sonce. V naravo. Prav magnetno me že vleče! Potem se mi počasi razkriva s svojimi lepotami. Podrobnostmi. Vsak kotiček je nekaj posebnega! Živega!

Začelo se je! Masterchef! Kako sem že to komaj čakala!  To pa mi je tako veselje gledati! Božansko! Kako so ljudje različni. Prvič je bilo, da se morajo predstaviti s z neko jedjo! Kako bi predstavila sebe? Moralo bi biti nekaj pisanega. Samo tako, za zabavo! Asimetrično. Slano ali sladko? Nekaj, kar se je počasi, da dolgo uživaš v okusih! Dobro te nahrani. Topi se v ustih. Dobro je začinjeno. Enostavno, a mojstrsko. Srčno. Kaj bi to bilo?

Ne vem, zakaj sem ob teh mislih na hrano dobila idejo, da grem na sladoled. Prav skušnjave sem dobila! Pa ne skušnjave, dobro – slabo. Sladoled je vedno dobro!

Danes je dan za užitek!

Cmok! Objem!

P.S.: Zakaj pa ne bi danes resno uživali?!!! Ljubko in pristno...