Trdnejša...

Tako cenim, da se že vse topli. Komaj čakam nova potovanja! V bližnji prihodnosti! Ampak ne samo to! Komaj čakam, da se odpravim tudi na morje! Komaj čakam in se že noro veselim. Razikovanje je tukaj v polnosti! In pričakovanje. Vznemirjenje. Komaj čakam nekaj novega! Počutim se kar bolj živo! Točno zato imam rada pomlad.

Saj imam rada tudi jesenske in zimske izlete. Ampak dnevi so zdaj daljši. Kar vabijo me, da ostanem še dalj. Še bolj dolgo. Še bolj v soncu.

Vem, umetnica sem. Točno to sem v vseh vidikih svojega življenja. Končno si to upam priznati na glas. In živim tudi tako. Lahkotno. Po svoje. Pisano. Samo, ker imam rada barve.

Kako danes ustvarjam sovje življenje še bolj pisano? Še bolj mavrično. Še bolj prijazno do sebe? Ne vem, kaj je danes s to prijaznostjo do sebe. Že celo jutro, cel dan tolče na dan.

Z drugimi ni problema biti prijazna. To mi je naravno. Ampak do sebe pa sem tako tako. Kako nisem vedela boljše? Kako nisem bila bolj modra? Kako sem lahko to spregledala? Kako sem si lahko tako dolgo zatiskala oči? Nikogar ne bi tako ostro obsojala do česarkoli kot sebe.

Čas je. Res je čas za prijaznost. Danes je prvi dan mojega novega življenja. Danes sem najprej sebi prijateljica. Vse si odpuščam. Ni več pomembno. Zdaj je pomembno. Ta trenutek. In samo ta trenutek imam moč. V polnosti. In samo jaz. Zakaj ne bi tega izkoristila v svoje dobro. Preteklosti tako ne gre spreminjati. Res je. lahko pa v polnosti uživam v tem trenutku.

Imam teorijo, zakaj sem počela vse te neumnosti. Samo zato, da so se krepile, dokler jih res ni bilo preveč za prenašati. Zdaj že imam nižje prage dopustnosti in dopustljivosti. Kar me ne ubije, me naredi trdnejšo.

Sploh pa čudovit dan, izbirajmo užitek in lahkotnost danes!

Cmok! Cmok!

P.S.: Življenje je lepo... Danes sploh. Prijazno!