Razkuštranost...

Čutim ta vetrček v laseh. Čutim pomlad, kako me nežno boža po koži. Se mi dobrika s svojimi toplimi nežnimi žarki. Čisto narahlo. Vetrc čisto na rahlo ziba krošnje dreves. Samo malo. Ali pa po sunkih kdaj, močneje.

Danes je tako lepo sedeti zunaj in pisati. Sezona se je začela. Uživanje ob kavi zunaj. V vseh sladkostih. Kako je to dobro. Kako se to moja duša veseli.

Vetrc v laseh.

Cenim, da lahko poslušam šumenje krošenj. Veje se čisto na rahlo prepogibajo, kot bi pritrjevale naravi. Samo kimajo ji. Barve so tako lepo živo zelene. Sama svežina. In krošnje. Vse v cvetju. Obdane z belo tančico. Ampak ne samo tančico. Balami najboljšega belega blaga. Polne v cvetu. Ljubke. Kroglaste. Narava je tako lepa.

Rada sedim zunaj. To je čisto jasno. Kdaj kakašna ptica prileti mimo. Sprehajalci se premikajo mimo. Kramljajo. Se držijo za roke. Lepo je.

Samo sem. Uživam.

Kot bi mi narava dajala namige. Samo rasti. Cveti. Bodi vse, kar si. Šepeta mi. Še bolj kot šepeta, mi kaže vedno znova z zgledom. Vse raste. Vse se širi. Vse se bohoti v nepopisni lepoti barvitosti. Svežine. Lepote. Navdiha.

Sonce počasi kuka skozi oblake. Vedno bolj močno sije. Samo je. V iskrenosti. Širjave. Planjave. Vse je posladkano s cvetnim prahom. Pestrost. Ljubezen.

Sledenje svojim sanjam. Sledim svojemu sijaju. Živost. Navdih.

Zdaj pa naprej uživanje. Vetrc v laseh. Zadnji srk kave. Sonce na koži. Lepo življenje. Lepo. Samo to. Ustvarjam si lepo življenje. V polnosti.

Zdaj pa že sije sonce premočno. Nič več ne vidm. Ljubek dan poln pisnosti in uživanja!

Cmok! Cmok! "Pusa!" Objem!

P.S.: Živjenje je čarobno. Čutiš poetičnost vsakdanjosti? Zlati muzikanti - Pepelka  (https://www.youtube.com/watch?v=xIhCBTUsyy8)