Danes pa me je zalilo! Navdih! Še bolj pristna želim biti in
še bolj slediti svojim sanjam. Danes. Zdaj. Grem se igrati.
Naprej in še naprej. Za vedno!
Naprej in še naprej. Za vedno!
Uh, kako sem razgreta. Kar skočila bi in letela v akcijo! In
točno to bom tudi naredila! Ker ne morem več sedeti čisto pri miru. Kako sem
vesela! Vesela. Navdušena! Vzhičena! Čas je za uresničitev sanj. No, sebe. To je
to. To je eno in isto.
Gre pa za slikanje. In še nekaj. In seveda pisanje. To so
moje strasti.
Kar vleče me! Pa ni boljšega, kot da sem lahko to, kar sem!
Pa kaj bi čakala? Vse imam na dosegu. Akcija. Uh, kako me
vleče.
Kaj pa to, ko sem včeraj gledala risanko!?!
Kaj risanko, super risanko!!! Troli. Ma je dobra! Sreča izvira
iz notranjosti. To je to. Saj vem. Bila je tako dobra glasba! Čisto sem
navdušena nad sporočilom.
Eh, kake norije. Sin kralja bi moral pojesti Trola, da bi
lahko bil srečen. Sin je bil tako vznemirjen, da je komaj zbudil očeta! Poskušal
je na vse načine. Pomagalo pa je komaj, ko mu je dlake s prsi z obema pestema
ven spipal. Zakričal je kot nor! Kako noro smešno!
Bilo je njegovo prvo leto. Praznično vzdušje in vse. Potem pa
so pobegnili in ni ga mogel pojesti. Samo za oris.
Najbolj zanimiv pa je bil pogovor potem. Med sinom in
očetom. Sin ga vpraša: »Kaj res zdaj nikoli ne bom mogel biti srečen?«
»Nmmmm, ne! Nikoli!«
Niti malo upanja mu ni dal. Kako smešno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar