Grrrrrrr...

Preveč sem razumevajoča. Vedno. Takoj se poistovetim z drugimi osebami. Namesto, da bi si rekla, hej, saj bo minilo, se cela vržem noter. V reševanje. Koga? Vseh. Če le malo namignejo ali pa niti ne. Kako neumno!

Potem pa izgubim sebe.

Hecam se! Saj sebe ne morem izgubiti…

Če sem še tu!

To je ona šala. Nekdo sam ugasne luč. Potem pa jamra, kako je temno. Samo do stikala stopi! In bum! Luč!!! Svetloba. Sreča. Ne morem verjeti, kako je enostavno!

Lahko se počutiš, kako se počutiš. Jaz pa tudi. Lahko sem srečna, kljub nesrečnosti in zamorjenosti drugih. Pa to sploh ni bistveno za moje počutje. Lahko pa je izgovor, da se ne rabim počutiti dobro. Niti pikica niso odločilna komponenta moje sreče. Samo jaz odločam zase.

Lahko se počutim dobro. Ali vsaj malo boljše. Ali odlično! Na to nima nič vpliva. Si upam?!

Rada imam pestrost ljudi. Rada imam pisanost. Raznolikost. To nas dela vse bolj zanimive. Čudoviti smo. Kot najlepši šopek rož. Vsak diši po svoje. Mamljivo. Čarobno.

Danes zjutraj sem imela občutek, da naj grem po drugi poti. Najprej sem si mislila… zakaj sploh? Gledala sem pokrajino. Saj je bilo lepo. Vse se v ivju. Daleč, v ozadju nizka meglica, ki se je počasi dvigala. Lepo je bilo.

Potem pa sem kar zavila k jezeru. Videla sem najlepši sončni vzhod! Sploh! Bili so taki tanki oblaki, ki so pokrivali sonce. Videla se je ogromna žareča krogla! Kot bi bilo sonce bliže! Čudovito! Trava je tako prisrčno hrustala pod mojimi nogami. Lepo je bilo! Osupljivo lepo! Jezero je bilo zaledenelo. V daljavi so se oglašale račke. 

Kako je dobro, ko poslušam svoje notranje vodstvo, intucijo, signale, vzgibe... Čisto mi je polepšala dan ta ogromna žareča krogla.

Ljubek dan! Hej, hej, naredi si najslajši možen dan sploh!

Cmok! Objem!

P.S.: Kaj bomo plesali zdaj! Seveda! Vedno je pravi čas za ples!!! Uuuuuu, tango!!! Nicola Benedetti: Por Una Cabeza, from Scent of a Woman, Live in The Greene Space (https://www.youtube.com/watch?v=GrWv500P2hg)