Zdaj pa je!

Počasi se osvobajam. Vseh vezi preteklosti. Če pridejo pri vhodnih vratih, jim ne odprem. Če pa se pritihotapijo, se jim nasmejim, in jih pošljem na hladno.

Obžalujem karkoli, kar je bilo v preteklosti? Niti malo. Ker če ne ne bi bila zdaj tukaj kot sem. To me je oblikovalo. Cenim to. Hvaležna sem za to. Zdaj se še bolj poznam. Zdaj še bolj vem, kar si želim.

Danes je tako lep dan. Ne vem, kaj je s to mojo posteljo. Tako dobro spim. Zavijem se v moje odeje. Počutim se kot kraljica. Včeraj sem si kupila tako lepo krilo. Tako asimetrično. Komaj čakam, da ga operem in da ga lahko nosim.

Lepo je bilo. Obilje snega! Kako, da ga za cel dan ne zmanjka in še ponoči je snežilo. Neverjetno! Lepo se je bilo sprehajati po sneženju. Vse je bilo tako lepo belo. Narava je tako lepa. Drevesa vsa v belem. Bori so imeli na koncu šopov iglic take lepe kapljice kot diamantke. Odsevali so svetlobo. Ljubki so bili. Čarobni.

Rada imam drevesa. Njihovo lepoto. Mogočnost. Ne glede na velikost, ali rast, ali grbavost, edinstvena so. Unikatna. Vsaka zase kraljica. Cenim naravo, ki me obdaja. To pa je neizčrpen vir modrosti.

Dobro, da imam tako puhaste čevlje samo za sneg. Moker je bil. Dežnik je bil težak pod težo. Večkrat sem ga morala otresti. Ampak kako je bilo lepo! Umikali smo se z velikimi dežniki. Se kdaj nasmejali, ko se nismo mogli odločiti, na katero stran se umakniti. Nekateri so imeli samo kapuce. Nekateri pa nič pokrite glave. Vsi so bili videti zadovoljni in srečni. Nasmejani. Zdaj pa imamo sneg.

Rada se sprehajam. Rada imam »toto« naše lepo mesto. 

Ljubek sijoč dan danes poln cartanja!

Cmok! Cmok!

P.S.: Lepo je! Kaj lepo, čudovito!