Uh, kaj se meni vse ne zgodi smešnega. Sin je prej končal s
šolo in sem v naglici šla po njega. Seveda sem imela drugačne plane. Najprej tedenski
nakup. Potem pa po sina. Ampak zdaj se je vse obrnilo. Počakal je v avtu. In ker
ima že malo bolj proti koncu podatke, sem mu jih delila.
Tako sem doma pozabila seznam, kar moram vse kupiti. Ampak vseeno
sem se spomnila. Približno. Vsega. Skoraj vsega.
Želela sem vzeti voziček, pa nisem imela nič kovancev. Ključe
od avta sem pustila v avtu. Na njih pa imam obesek s krogcem za voziček. Ok. Grem
si po ta magični odklepovalec.
Imela sem taki fokus. Samo dajala sem v voziček. Pridem nekje
na polovico. Zvoni mi telefon. Uh, kako dobro melodijo imam za zvonjenje
nastavljeno. To me pa vedno razveseli!
»Nisem!«
»Kako si se pa te zdaj javila?«
»Aja!«
Pa so šli sinovi podatki zraven v trgovino. Kako sem se
morala smejati. Kar avtomatsko sem vzela telefon. Ga vrgla v torbico. In šla. Nekaj
časa še mu je vleklo podatke…
»Pridi si po telefon!«
Ne morem verjeti, da sem telefon držala v rokah. Se pogovarjala
z njim. In še celo rekla, da ga nisem vzela! To pa je predrznost!
Potem je prišel sin zadaj in sva se tako smejala! To pa je
že več kot laganje! To pa je že napredno laganje. Telefon držim v rokah, se
pogovarjam z njim in trdim, da ga nimam!
Kaj tako smešnega se mi pa že dolgo ni zgodilo! Pa še ujeli
so me zraven! Čisto!
Ni komentarjev:
Objavite komentar