POVEZANI SMO... VEDNO BOLJ

Vsako prosto špranjo prostora napolnjuje megla. Gozd objema. Zavalila se je v vse kotline, kotičke, doline, vrzeli, soteske. Priplazila se je ob poteh potokov. Tudi takih, ki so že davno izsušeni. Dviga se višje in pokrije vse.

Smo v oblaku.

Neprecenljivo je, da smo zavestni svoje moči.

Nobena megla nam ne more do živega, ker smo povezani. Ko eden od nas spregleda, spregledamo vsi. Ko nekdo spozna modrost, jo živi, naredi pot vsem. Vsi živimo to modrost lažje. Jo udejanjamo.

Skupaj prasketamo kot polena v ognju. Podžigajo našo kreativnost.

Kdaj dovolim, mogoče čisto na kratko, ali kdaj celo za povezano obdobje skupaj, da me objame megla. Zareže in zarine se v vsako špranjo mojih misli.

Želi ostati. Oklepa se me. Postaja gosto lepljiva.

Želi, da vzdržujem s svojo bedo kot hvalnico bolečini, trpljenju in zagrenjenosti.

Gosta je. Tako, da se ne vidi niti sosednjega griča. Skoraj neprepustna.

Zdaj sem bolj pozorna. Pogledam vremensko napoved vnaprej.

Zaprem okna. Zaprem svoje razpoke uma, srca, telesa – da mi ne more do živega. Molim goreče za sonce, da razkadi meglo. Jo vsaj razredči.

Bolj kot megli verjamem v srčnost in toplino ljubezni. Ta pa je vedno dobrodošla.

Sprejemam.

Megla je. Ampak bo minila.

Če pa se predolgo zadržuje, jo že malo preženem.

Pojdi. Nisi več dobrodošla.

Ptice pojejo tudi v megli.

Občutim umirjenost in mir. Objema me. Zaobjame vsako špranjo, razpoko. Ni več prostora za meglo, zato se razkadi.

Ljubek jasen dan poln ljubezni!

Zasij v svojih najlepših barvah! Dragocena si!

NASTAJAM

Nastajajo dnevi. Nastaja ta dan v objemu jutranje megle. Objema vse. Moj dom. Gozd.

Vse.

Vidi se samo vse, kar je blizu.

Sem se ujela v videnje stvari, ki so mi blizu? Vidim samo to, kar je točno pred mojim nosom ali še pogledam širše?

Spuščam meglo mojih misli. Spuščam neprepustnost plasti zastaranih energij, da vidim skozi. Prebijajo se sončni žarki ljubezni. Osvetlijo mi moje srce. Osvetlijo mi povezanost s svojo dušo.

Vse je zame.

Otoček, ki ga obdaja megla, izginja.

Kljub navidezni nepovezanosti z griči okoli, si delimo isto Zemljo. Povezani smo. Nismo otočki obdani z meglo.

Skupnost smo. Ljubezen nas združuje.

Svetli in sijoči smo bolj, kot smo si kdaj koli predstavljali. Nič nas ne more ustaviti.

Nismo v megli. Nikoli nismo bili, saj je samo iluzija. V sebi imamo modrost. Večno. Zapisano v nas, ki se pretaka v otipljiv svet. Ne samo teoretično, skozi vsak dih. Vsakdanjost postaja praznična!

Ljubek čaroben čudovit dan poln sonca!

Modra si! Zaupaj si! Bodi pogumna in sledi svojemu srcu! Prav te vodi!

 

NARAVA V TEBI

Božansko je vpijati nežne ritme srca. Kot dežne kaplje so zunaj, ki padajo v sod. Ustvarjajo harmonijo tonov. Vsa simfonija je ustvarjena skozi igro narave.

Oblaki se pomikajo v drugo smer.

Spet najdem pot.

Spet sem poravnana.

Spet vem kdo sem.

Sem.

Sem to, kdo sem vedno bila.

Tok. Reka. Dež. Voda. Sonce. Toplina.

Obkroža me narava. Še bolj pa je prisotna v meni.

Ribnik ima tako mirno gladino, kljub neštetim kapljicam naenkrat. Sploh v svojih globinah je zasidran mir. V svojih globinah je potopljen v svet notranjosti.

Srčnosti.

Miru.

Zaupam toku dežja in globinam jezera. Vse je v meni. Jaz sem del narave. Sem v harmoniji z vsem.

Uživaj to lepoto narave v sebi!

Sledi svojemu srcu. Iskreno sledi svoji naravi.

REKA LJUBEZNI

Danes sem imela čast vsrkati lepoto narave. Vozila sem se ob reki, ki je bila naravno ogledalo. Odsevalo je vso zelenje dreves. Vmes je bilo samo rjavkasto bež rumeno ločje. Čipkasto je obrobilo pokrajino. Ločilo je travnik od reke. Bil je lep kontrast vsemu zelenju in brstenju narave.

Včasih naletim na kakšno malenkost suše ali drame v svojem življenju. Če ni že prej čisto izžeta od vsega analiziranja in premišljevanja o »tej zanimivi situaciji«, ji jaz iztisnem zadnje življenje.

Opazujem jo s povečevalnim steklom. Pa čeprav je samo pikica ali smet, izgleda velika in strašljiva, ko jo res pogledam od blizu. Ti mrtvi pasi vmes so naravni. Ni pa treba delati iz muhe slona. Ni pa jih treba povečevati in jih napihovati.

Tako kot so letni časi naravni, tako je naravno, da se tudi kaj posuši.

Reka pa teče dalje po svoji poti. Živi svoje življenje. Dela svoje ovinke in se izliva v morje. Gre po svoje.

Teče.

Teče v svoji strugi.

Sledi svojemu srcu.

Sledim svojemu srcu.

Tečem.

Grem dalje.

Uživaj ta dan!

Teči dalje. Sij. Sledi svojemu srcu.

ČOPKAST DAN POLN POETIČNOSTI

Sporočila mi dežujejo z vseh strani.

Rdeč čopek ptice je opletal, ko je nekaj razlagala v meni tujem jeziku. (Glasno. Odločno. Močno.)

Vseeno sem bila očarana nad njenim sporočilom.

Ustavi se. Prisluhni. Sprejmi darove narave.

Stik je dragocen.

Preletala me je in se ustavila na električnem drogu, da sem jo lahko polno vsrkala. Bližino.

Mogoče sem jo presenetila ali je samo menjala drevo.

Ona je definitivno presenetila mene. Očarala me je. Ptica.

Niso mi še jasni odtenki povedanega, a zaupam, da se mi bodo razkrili simboli.

Njen rdeč čopek se je rahlo premikal, ko je radovedno obračala glavo. Iskala sem jo s pogledom.

Počakala je, da jo vidim. Še nikoli je nisem videla tako od blizu. Potem pa je odletela nižje v gozd.

Dragocen stik.

Samo trenutek je bil potreben, da se ustavim in ga opazim.

Takoj, ko jo opišem, besede delujejo zbledelo.

Stik. Doživetje. Trenutek zamaknjenosti. Skoraj blaženosti.

Polno sem vpijala trenutek.

Ravno tako kot prej, ko je bila pred domom srna. Ali srnjak.

Ni zbežala stran. Dala mi je priložnost, da se spoznava.

Malo je ustvarila varne razdalje. Potem pa sva se gledali.

Presenečena sem bila nad veličino njenega telesa. Ni se me bala. Obrnila je glavo proti meni. Opazovali sva se v poltemi.

Kdo si ti?

Ne, kdo si ti?

Čarobnost je ustavila trenutek. Skoraj nisem dihala. V daljavi se je slišal samo bežen ognjemet.

Najin trenutek je bil samo kratek. Vseeno mi boš ostala za vedno v srcu.

Vedno mi boš ostala v srcu. Divjina.

Sledi svojemu srcu – glasu divjine, ki se želi izražati kot ljubezen. Ti si ljubezen!

Čaroben dan!

Zaupaj svoji naravi! Dragocena je! Zaupaj si! Dragocena si!

BLIŽINA LJUBEZNI

Stiki in pregibi so dragoceni kot drobna stičišča kresanja svetlobe ljubezni. so naši ognjemeti praznovanja lepote drug v drugem. Tako kot trava valovi v vetru in s tem žgečka nebo in oblake, tako mi s svojo pristnostjo žgečkamo zavesti drug drugega. Postajamo še bolj sijoči.

Puhasti oblaki se smejijo od veselja dotika trave. Svoj smeh ponesejo s seboj po vsem svetu. Trosijo ga kot migotanje zlatega dežja svetlobe. Napolnjujejo srca vseh zakladov, ki so pomembni.

Prijaznost.

Stik. Bližina. Iskrenost.

Veselje.

Videnost. Slišanost.

Sprejemanje.

Uživanje drug v drugem.

Soustvarjamo nebo in oblačke in sonce, ki vse poljublja.

Vse postane še bolj neprecenljivo, ko se imam zares rada in delim svoj pristen jaz. Tako sem lahko zares ljubljena. Kako me to oživlja in poživlja!

Globina stikov nas bogati.

Popolnost. Čista popolnost.

Ljubek srčkan sijoč dan poln božanskega obilja!

Sprosti se v sprejemanje žarkov topline ljubezni. Že zdaj si je vredna. Točno zdaj. Ti si ljubezen.

ZARJA LJUBEZNI

Stika se dan in mrak. In noč in zarja. Spet postane nov dan.

Še prej se je sonce skozi zaveso zelenih listov plešočih v vetru zlato dotikalno notranjosti mojega doma. Na steni je risala narava spreminjajoče podobe lesketanja svetlobe.

Stiki so pomembni.

Nov dan je pomemben.

Spuščam staro. Puščam vse v včeraj. Danes naredim prostor novemu in svežemu. Zaželenemu.

Tudi noč ima svetle zvezde in luno. Dragocena je. vseeno pa imam raje svetlobo dneva. Pozimi so mi vse ure svetlobe neprecenljive. Vpijam vsak žarek sonca.

Ljubim pa vedno daljše dneve, saj dajejo svetlobi veliko veliko več časa, da se širi s svojo toplino na vse.

Danes prisluhnem bolj glasu ljubezni kot strahu. Danes dajem ljubezni veliko veliko več časa, da mi pove vse. Naj mi šepeta. Naj mi govori s poljubi. Naj me objema in carta.

Moje srce je odprto daljšim dnem.

Ljubek srčkan dan poln pristnosti in svetlobe!

Vso svetlobo že imaš od znotraj zdaj. Ti si ljubezen. Zdaj pa sij. Sonce je že v tebi. Vedno je bilo. Si otrok sonca, drugače sploh ne more biti. Si otrok ljubezni. Vedno si bila. Ljubljena.

ČAROBNOST NOTRANJE POKRAJINE

Oblaki so se ustavili. Gledam jih. Niti za milimeter se ne premaknejo. S svojimi trebuhi se podrsavajo ob vrhove borovcev.

Pogledam stran. Spet jih pogledam. Hitro. Kot bi me želeli samo zavajati, da se ne premikajo.

Ostali so na istem mestu.

Slika so.

Samo slika so uokvirjena z okenskim okvirjem. Belina jih uokvirja.

Puhasti so kot sladka pena. Mogoče čakajo, da jih pojem ali pretipam njihovo vabljivo puhastost. Jih malo požgečkam, da se od veselja nasmejijo in se potem podajo naprej.

Gledajo me.

Nepremično.

Strmimo drug v drugega.

Niče ne odmakne pogleda.

So samo zamrznjena slika na ekranu. Obdana z modrino neba in tako ljubko so obstali. Kljub zvoku ptičjega petja, ki se pa kar nadaljuje. Kljub zamrznjenosti slike, stojijo negibno.

So se premaknili? Preoblikovali? Jih je veter zapustil in jim odrekel silo potiska v jadra? Ali samo uživajo v soncu? Kar tako, ker imajo radi božanje sončni žarkov.

Sama sem že velikokrat obstala. Od šoka. Ali od presenečenja. Zasačenosti. Ali od nepričakovanega napada. Udarca od spodaj. Ali iz hrbta.

Oblak se premika naprej!

Ni več vlog zame! Vse sem že odigrala! Ne bom se ponavljala v krivdi, žrtvi, nemoči, sramu ali zagrenjenosti. Navidezni ujetosti.

Moje prostranstvo premikanja je nebo. Lahko grem v vse smeri. Neomejena sem.

Oblaček iz sredine slike se pomika hitreje kot vsi ostali izven uokvirjenosti.

Svoboda. Kako nama diši svoboda!

Ljubezen pomaga!

Svoboden dan!

Sledi smerem svojega srca! Niti nebo te ne omejuje! Ustvari si svojo popolno sliko! Ustvarjalka si! Neomejena si!

BLAŽENOST

Blešči se milijon draguljev na odsevu jezera. Mežikajo mi bori s svojimi zlato osvetljenimi iglicami.

Plešem skozi dan.

Spuščam napetost v loku.

Moje telo ne prenese več toliko napetosti. Niti sekunde več! Sproščam svoje telo. Končno spet diham! Odmaknila sem zožene oči od iskanja premikajoče tarče, ki mogoče sploh ne pride.

Diham.

Še diham.

Še sem tu.

Vdihnem bolj polno.

Želim si živeti.

Dovolj imam naprezanja. Nisem več lovka.

Prepustim.

Zaplavam s tokom.

Sem. Kako prija! Samo sem!

V meni ledeniki umirajo z izgubljanjem svoje ostrine. Ne bom jim več dajala hladu podžganega s kritiko ali zagrenjenostjo! Osvobajam jih! Naj se stopijo. Njihovi ostri robovi se ne prilegajo več v moje votline domačnosti. Ljubezen naj še bolj prevlada.

Ustvarjam zavetje. Varno je odpreti srce, saj samo tako lahko dosežejo žarki ljubezni vse delčke mene, ki potrebujejo objem pristnosti.

Vse se tali v meni. Postaja ljubeče in toplo. Navajam se na razkošje objema.

Sprejemam.

Varna sem v gnezdu ljubezni.

Sprejemam.

Narava me hrani v vseh pogledih.

Sprejemam.

Ljubljena sem.

Sprejemam se.

Naj ti lepota narave oblikuje dan, da se počutiš še bolj ljubljeno.

Ljubek ljubeč dan poln sprejemanja.

Zdaj vem, da je varno dajati vso sebe. Čudovita sem. tudi ti si čudovita. Sledi svojemu srcu.

Blaženost.

PRETOČNOST SVETLOBE

Pretaka se navidezno leno. Čez pokrajino dela vijuge in ovinke. Ustvarila si je svojo pot. najprej nežno. Potem pa mogočno. Zdaj je veletok tekoče svetlobe.

Potuje. Vse se izteka proti morju.

Ne ustavlja se. Samo teče. Teče naprej.

Sledi svojemu srcu.

Hrani in napaja obrežje, a se ne ustavlja. Sledi svoji strugi. Teče naprej.

Včasih je prosila dež za vodo. Prosila je sonce, da stopijo nežno turkizne ledene gore, da jo napolnijo.

Zdaj zaliva sama svojo mehkobo, pretočnost, milino, prijaznost – vse njene kreposti. Svoje srce pogreje s toplimi rokami polnimi domačnosti in tolažbe, da se raztopijo vse bodice ledenikov.

Špranje so še vedno odprte, da doseže srce toplota ljubezni.

Kljub želji po zaledenitvi ali celo izsušitvi. Popolnoma. Teče naprej po svoji strugi. Vpija lepoto okolice, deli svojo ljubezen radodarno, a vseeno teče po svoje. Sledi svoji srčni poti vse do morja.

Izlije se. Tako postane vse. Združena. Vse, kar je bila, je spojeno v celoto. Sije še veliko bolj.

Danes vse moje reke tečejo v isto smer. Proti morju.

Ljubek srčkan morski tekoč dan poln sladkobe božanske lepote.

Lepa si od znotraj, od zunaj, od vsepovsod. Neguj svojo reko ljubezni. Hrani svoje srce s toplino. Milina, mehkoba, veselje… so vse tvoje kreposti. Močna si, ker jih ohranjaš. To so tvoje super moči.

SEMENA SVETLOBE

Pojedla sem semena pristnosti. Bodo imela v meni dovolj svetlobe? Jih bo pogrela toplota zemlje, da bodo pognala globoke korenine? Bodo sploh naletala na plodna tla?

Želim si, da bi bila semena močna!

Naj vzdržijo vse kemikalije okolja in namene uničenja. Naj ohranijo svojo moč in poženejo ob pravem času.

Pogoltnila sem jih. So v meni. Zdaj pa čakam, da se odprejo popki po rasti v močno rastlino. Dajem ji zavetje v svoji notranjosti. Srce je pravo gnezdo domačnosti. Dajem jim toplino s svojim prigovarjanjem.

Rasti. Rastite. Rastite.

Ženite korenine globoko.

Rodite veliko semen in rodov, da se širi pristnost preko vseh mej. Naj bodo kot regratove lučke, ki jih vetrc raznese vse naokoli. Cvetovi pa so medeni in polno vabijo čebele.

Šepetam.

Rastite. Rastite. Rastite.

Molim.

Ženite. Rastite. Ustvarjajte poganjke.

Ženem. Rastem. Ustvarjam poganjke.

Razcveti se danes in odpri svoje poganjke!

Uživaj ta cvetoč sončen dan!

Rasti! Rasti! Rasti! Sledi svojemu srcu! rasti! Ženi! Naj bodo tvoje korenine globoke.

VSE JE LJUBEZEN!

Danes mi je prijateljica rekla, da ji je prijateljica rekla, da ji je druga prijateljica rekla. Vem. Velika veriga prijateljic. Ampak tako delujemo ženske. Delimo. Povemo si naprej – za skupno dobro vseh.

No. Sporočilo.

Bolj kot razmišljam o svojih problemih ali drugače »zanimivih situacijah«, bolj jih krepim.

Prav ima. (Ta prva prijateljica. Čisto prva v verigi.)

Več odstotkov namenim razmišljanju o tistih zadevah, o katerih ne bi rada razmišljala, pa vseeno skozi o tem meljem – bolj to utrjujem in ustvarjam.

To je tako, kot bi si povečala piko in bi jo potem še malo povečala z lupo. Pa še ne bi bilo dovolj in bi jo povečala še z mikroskopom. Potem bi pa že vse izgledalo črno. Čeprav je to samo mala pikica! Nič več drugega ne bi videla v svojem vidnem polju. Samo črnino. Zato je potreben pogled s perspektive ali od daleč.

Nič ni tako hudo, kot se zdi.

Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha.

Če pa gledamo samo črnino, pa se skrčimo. Potegnemo vase. Pa ni potrebe. Še naprej dihajmo. Še naprej ustvarjajmo. Einstein je rekel, da problema ne moreš rešiti z istega nivoja. Nekaj takega. Torej, to predajam Bogu. Že ureja. Jaz pa delam to, kar lahko naredim jaz.

Zaupam v ljubezen, da me bo vodila. Drugače tako ali tako ne more biti. Vse je ljubezen. Tako je že vse urejeno. Vse je zame. Zaupam.

Ljubek čaroben srčkan dan poln božanskega veselja!

Sprosti se. Vse je zate. Uživaj!

DRAGOCENA SI

Kako hitro se prilagodim, da mi je kar boleče! Takoj bi zapustila sebe in to, kaj si resnično želim!

Zdaj pa se lahko imam bolj rada in spet naredim drugače.

Je pa bilo zanimivo, da sem se naučila nekaj dragocenega. Če dajem neiskrenost, to tudi dobivam. Karma se je pospešila. Če sama prikrivam pomembne informacije, je meni nekaj prikrito. Še dobro, da sem se hitro naučila. Me zanima, kdaj bo naslednji preizkus, saj sem prvega padla! Vesolje mi bo sigurno poslalo drugega, ali enakega, v drugi preobleki. Se ga že veselim!

Nikoli pa nisem zares končala. Vedno ustvarjam. Tudi, ko si mislim, da ne, ustvarjam eno in isto. Vedno znova. Lahko se odobtičim, tako da se poslušam.

Me kliče narava? Me kličejo jagode, da jih osvobodim iz plevela? Ali rože ne morejo več dihati? Kako plemenito delo! Osvobajam rastline. S tem pa je največje delo opravljeno zame, saj se osvobajam starih vzorcev. Pomikam se naprej. Če tudi so samo jagode ali rože. Stik z zemljo je dragocen. Zdravi me. Če tudi je samo gredica, majhna in čudovita. Ko urejam zunanjost, urejam notranjost. In obratno. Bolj kot sem v sebi mirna, bolj ustvarjam mir okoli sebe.

Delam neumnosti. Tudi. Seveda. Da je bolj zanimivo. Me pa angeli vedno čuvajo, in jih imam rada. Hvaležna sem jim. Tako hitro me vodijo do rešitve.

Uspevaj danes kot opleta gredica rož ali jagod. Dihaj. Cveti. Osvobodi se!

Ljubek dan!

Ti si srečna našega planeta. Bolj kot si srečna, bolj smo mi vsi srečni. Ustvarjaj. To je dragoceno!

IZJEMNA SI!!

Huh, kako pestro je življenje. Izzivi so. Ali pa »zanimive situacije«, bolje rečeno.

Nekje sem prebrala, da je naredila toliko napak, kot je le bilo možno! Bila sem tako presenečena! Saj ni napak! V resnici je vse učni proces!

Je moj ego manj napihnjen, če naredim kakšno napako (beri – grem skozi učni uspeh – uspeno – ker se učim sproti (beri: nisem zaprta v omari in kot normalno človeško bitje hodim naokoli – kdaj celo zapustim dom…))?

Je ranjena moja slika pridne deklice (beri: naučene podobe ali vloge, da smo bolj obvladljive ali vodljive za namene drugih (ne več - upam))?!

Je zrušena moja podoba popolnosti, ubogljivosti in sploh tega da želim biti dobra (beri: taki in ostali nesmisli, da se naprezamo preko sebe – namesto, da bi bili pristni)?

Vse to so samo slike, ki grejo mimo. Kot pokrajine mimo katerih pelje vlak. Lahko so razgibane, puste, gozdnate, ob poteh in cestah, mimo potokov, zaraščene, skalnate, prepadne, gričaste. Ampak nič od tega ni zares moje. ostanejo podobe, kot moj zaklad srca. Večne. V resnici pa je pomemben mir v sebi, ki ga čutim. To je stalnica. Vse ostalo so samo iztirjeni vlaki, ki me želijo potegniti s sabo v kaos, dramo in nered.

Zdaj se zavedam tega in lahko rečem ne. Tudi, če so se mi kdaj drame zdele zanimive, sploh, ko se je odvijal že tisoč in prvi del, jim zdaj lahko rečem ne. To je svobodna volja. Moja svobodna volja. Veljajo Univerzalni zakoni. Za vse. Čas je, da se jih spoštuje.

Uživaj ta čaroben dan!

Sledi lepoti svojega srca! Izjemna si!

 

RAZTAPLJANJE V SVETLOBO

Vse blokade v meni se raztapljajo kot ledenke v poletni limonadi. Prej kot slej jih bo stopilo sonce. Žarki jih bodo ogreli in raztopili se bodo. Ne bodo več trdne ovire, ampak samo spomin. Potem pa še bo to zbledelo.

Vso vesolje ljubezni, pomagaj mi danes, da z lahkoto spustim blokade. Naj jih obrnem soncu, da jih lahko doseže ljubezen. Mogoče, da so mi včasih služile, zdaj pa mi več ne.

Spuščam jih.

Pripravljena sem jih spustiti.

Vsaj pripravljena sem jih spustiti. Ljubezen pokaži mi pot.

Naj me na vsakem koraku vodi ljubezen.

Kaj mi govori ljubezen?

Ali bom raje verjela glasu strahu? Nič novega nima za povedati. Dolgočasen je in se ponavlja. Drži me v preozki škatli brez luči in ne morem se prav premikati. Utesnjena sem. Uklenjena. Skoraj mrtva.

Če pa prisluhnem glasu ljubezni, pa se počutim živo, radostno. Polna sem navdušenja in komaj čakam, da ustvarjam! Vse v meni se veseli, da sem to, kdo sem. Pristna. Srečna, da živim. Polna in prekipevajoča od ljubezni.

Še je vedno dvom ali dilema, kateri glas naj uporabljam, mu prisluhnem? Mislim, da mi je bolj pri srcu glas ljubezni.

Ljubezen, danes me ti vodi.

Ljubek harmoničen ljubeč dan poln božanskega obilja.

Vse vas blagoslavljam z ljubeznijo. Bodi srečna. Vredna si tega. ne dovoli več, da te ustrahuje glas strahu! Prisluhni glasu ljubezni!

ZAUPAJ NARAVI!!

Danes bi lahko zaupali svoji naravi.

Toliko glasov je, ki kar kričijo po naši pozornosti in nas želijo prepričati v njihovo pomembnost. Vsi so od zunaj, kričijo eden preko drugega, da nastaja zmeda. Vse si želi naše pozornosti. Ko pa jo dobi, pa že kriči kaj drugega.

Vse je vodeno iz strahu. Nismo dovolj. Nimamo dovolj. Samo še ta nakup. Samo še to. Samo to še spremenim pri sebi, pa bo. Kar so same laži.

Že zdaj smo dovolj.

Že zdaj imamo dovolj.

Mi smo del narave in narava ni nikoli v zanikanju ali laži. Dopušča, da se naravni red vsakega živega bitja izraža kot to, kdo je. Krava se ne sprašuje, če je res krava. Samo je to, za kar je bila ustvarjena. Ko bi le mi imeli tak moč!

Pa jo imamo! Samo če prisluhnemo tihemu ljubečemu glasu harmonije notranjosti. Prihaja iz srca. Prihaja iz duše. To je naš notranji vodnik, kako lahko živimo hkrati najsrečnejše življenje in delujemo v skupno najvišjo korist. To je dragoceno.

Naših zakladov srca nam ne more nihče odvzeti. Naši so za vedno. To je naša moč. To je naša modrost. To je naša povezanost z dušo. Prisluhnimo ji. To je edini glas, ki mu res lahko zaupamo. Glas od znotraj.

Bodimo pri sebi. Prisluhnimo si. Zaupajmo si.

Ljubeč čaroben dan!

Sledi svojemu srcu! Bodi to, kdo si.

MOČ SRCA

Danes je nov dan in nov začetek! Zdaj si lahko dovolim zares živeti po svoje. Pa vsem, kaj to sploh je?

Kaj si zares želim?

Želim si živeti v miru. Želim si živeti po svoje.

Želim si živeti.

Počasi počasi umiram, če ne živim po svoje. Če ne uživam in če ne sledim svojim sanjam. Če skozi živim po pričakovanjih drugih, ali jih sproti samodejno avtomatsko predvidevam, moja duša umira.

Moja duša si želi pristnosti, živosti, ustvarjanja. Želi si pustolovščine in ne fotelja. Želi si zares živeti. Blagor meni, da slišim šepetanja duše, ki postajajo vedno močnejša.

Zdaj je čas, da zares prisluhnem svoji duši in da si zares ustvarjam življenje, kot si ga želim.

Rada imam svoje življenje. Bolj kot sem povezana s sabo, s svojo pristno naravo in ustvarjam čarobnost, bolj se spet zaljubljam v svoje življenje.

Bolj je moje, bolj ga imam rada. Bolj živim življenje po svoje, ljubše mi je. vsak ima svojo predstavo o tem, kaj pa njemu pomeni ljubko življenje. Vsak se naj posluša. Narava od znotraj nas je vedno pripravljena voditi. Mi smo del narave in ustvarjamo harmonijo. Bolj kot jo zdaj živimo, bolj postaja pristna za vse.

Ljubek dan poln naravne ljubezni!

Sledi srcu!!!

LEPA SI

Danes se povežimo s svojo naravo in naravo od zunaj. Vnesti nam želi vibracije harmonije, ki koristijo našemu telesu. Tako lahko zares živimo svoje poslanstvo. Tako lahko izpolnimo svojo vlogo, ki smo jo prišle izpolniti.

Rojene smo bile, da dvignemo vibracijo ljubezni za vse. Rojene pa smo bile tudi zato, da ljubezen pretopimo v fizično obliko, ki je trdno zasidrana na materi Zemlji. Tu smo kot alkimistke neotipljive svetlobe v tekočo otipljivo svetlobo, ki objame vse. Tako sijemo vsi od znotraj navzven.

Lahko polno sijemo.

Lahko sijemo v vsej svoji lepoti. To ni težko, saj smo bile res rojene za to.

Zdaj pa kočno sprejmimo svojo vlogo. Priznajmo si, da imamo močan vpliv na ves planet in vso vesolje.

Bolj kot bomo same živele mir, harmonijo, ljubezen in obilje za vse, bolj bo to postajalo del vsakdanjika. Bolj bo to postajalo oprijemljivo za vse.

Najprej pa seveda želim začeti pri sebi.

Jaz imam moč, da izbiram več miru.

Jaz imam moč, da izbiram več ljubezni. (Do sebe in drugih.)

Jaz imam moč, da izbiram več harmonije.

Jaz imam moč, da izbiram več obilja za vse.

Verjetno smo že vsi naveličani izgovorov, kako se ne da. Kaj pa, če so samo vprašanja napačna?

Kako pa lahko to naredim?

Kako pa lahko to naredim z lahkoto?

Kaj lahko naredim, vseeno? (Suzan Ashley - Kassandra)

Potem pa naredi to!

Potem pa jaz naredim to! Brez odlašanja in mašilcev. Brez izgovorov. Lahko pa rečem, da mi ni in da še nisem pripravljena. Seveda pa ima vsaka izbira sreče neskončen potencial, da mi prinese še več sreče in zaželenega. Se res želim odpovedati temu!??!!

Ljubek pristen sončen srčen sočen dan!

Čudovita si. Zaupaj si. Dragocena si. Izbiraj več sreče! Lepa si!

MOČ SRCA

Naša moč je pomembna, ker s tem, ko jo pokličemo ali zahtevamo nazaj, pridobimo spet ustvarjalno energijo na svojo stran.

Tako se spet sprašujemo, kaj pa lahko naredimo, vseeno… Karkoli ta vseeno predstavlja.

Kaj lahko naredim, kljub temu, da nimam denarja? (Suzan Ashley - Kassandra)

Kaj pa lahko naredim?

Ne glede, kako majhen je korak, sem malo bliže svojim sanjam. Spet imam svojo moč nazaj. Spet iskreno ustvarjam lepoto časa in sem v svoji lepoti. To lahko delim. Dovolj je, da sem. Nič ne rabim spremeniti. Nič ne rabim dodelati.

Če me vsak korak vodi k mojim sanjam, sem vsak korak še bliže. To je pomembno in to šteje.

Osvobajam se vloge žrtve in se spominjam občutka moči, ko sem lahko naredila, kaj mi je šepetala intuicija. Sledila sem pozitivno navdihnjeni akciji. Čutila sem ponos, samozavest in notranjo moč. Vse naučene vloge žrtve so odpadle. Sem ženska, ki naj bi bila pridna, tiha, ubogljiva, poslušna, lepa, vodljiva, podrejena, brez da razmišlja s svojo glavo, nevidna, a hkrati očarljiva in ljubeča. To so samo lastnosti, ki so nas jih učili, da bi bile bolj pohlevne in uporabne za egoistične želje. Smo pa veliko več kot ženske. Smo duše, ki smo se prišle izraziti.

Danes izbiraj svojo pristnost in se izražaj! To je privilegij, ki ga zdaj lahko živimo za vse, ki se še ne morejo pristno izražati. Zato je pomembno, da sledimo svojemu srcu. Utrjujemo pot za vse, ki se nam še bodo pridružili.

Resnica se vedno izkaže, tudi zdaj se bo. Maske bodo odpadle in svobodno lahko smo to, kdo smo. Zato smo bile rojene, da izbiramo več sreče.

Živi svojo misijo in uživaj ta čudovit dan!

Bodi pogumna in sledi svojemu srcu!

USTVARJAJ LJUBEZEN

Življenje je prekratko, da ne bi ustvarjali. Karkoli.

Lahko je dobra pojedina. Danes sem si naredila vaflje po res dolgem času in so bili božanski! Puhasti. Hrustljavi. Božanski.

Lahko ustvarjamo red s čiščenjem doma. Ne moja priljubljena ustvarjalnost, ampak obožujem, ko imam čisto.

Lahko ustvarjamo kaj zahtevnega s svojimi možgani. Predavamo. Ali pišemo. Ali pojemo. Ali ustvarjamo glasbo. Ali prestavljamo pohištvo. Slikamo. Vodimo račune. Prodajamo. Vrtnarimo. Strežemo. Učimo.

Ali plešemo. Ali pijemo čaj. Ali uživamo.

Karkoli delamo, je lahko sveto. Ali ustvarjalno.

Samo predajmo se temu toku svetosti od znotraj. Tako smo mi svetloba in svetloba se pretaka skozi nas v druge.

Izbirajmo več sreče. To osrečuje nas, hkrati pa utrjuje vibracijo kolektivne zavesti. Tako ljubezen ostaja močna ali postaja močnejša.

Mi smo pomembni. Pomembno je, da sledimo srcu in izbiramo več sreče. Zdaj. Tako največ prispevamo.

Ljubek pristen dan poln božanskega obilja in užitka!

Sledi svojemu srcu! Zaupaj si! Ti to zmoreš!

PRISTNOST USTVARJANJA

Kako se lahko danes razvajaš? Imaš kaj prijetnega v mislih?

Jaz bom šla na sprehod. Zdaj je hoja moja obvezna terapija priklapljanja na harmonijo. Tako kot od znotraj, tako od zunaj. Tako kot od zunaj, tako od znotraj.

Naj me narava danes naolji, da bom lažje sprejemala vso ljubezen, ki jo ima Vesolje zame. Naj se mi odprejo vse pore, vsa duša, ves um, da vsrkam lepoto narave. Naj postane del mene. Naj to postane moja pristna narava, ki postaja otipljiva.

Naj bom mir.

Naj bolj ljubezen.

Bog uporabi me.

Blagoslavljam vse. Tako kot vesolje vsem želi le najboljše, tako jaz želim vsem najboljše. Tako narašča kolektivna zavest in se krepi v ljubezni. To postaja naša prevladujoča vibracija. Mir. Ljubezen. Harmonija. Obilje za vse.

Mi to zmoremo. Mi smo planet. Mi si to vsak dan to ustvarjamo, s tem, ko izbiramo srečo, mir, ljubezen, harmonijo in obilje za vse.

Močni smo. Skupaj pa smo še bolj močni. Čas je, da spet zavzamemo svojo moč srca. Če mu sledimo, smo pri sebi. Tako se lahko izraža naša pristna narava. To je naša moč. To je naša povezanost.

Prisvojimo si svojo moč ustvarjanja miru, harmonije, ljubezni in obilja za vse. Lahko jo uporabimo za dobro. Čas je že, da jo uporabimo za dobro. Vsi želimo, da bi bili naši otroci srečni, pa tudi mi sami.

Bodimo močni. Bodimo pristni. Tega smo vredni. Ni potreben bolj. Potrebna pa je vsakodnevna izbira. Znova in znova. Tudi vsak trenutek, če je potrebno, da se odločamo za mir, harmonijo, ljubezen in obilje za vse.

Zdaj se odločaš. Kaj izbereš, postaja tvoja realnost – zato izbiraj s srcem.

Ljubek srčkan pristen dan poln harmonije, ljubezni, miru in obilja za vse.

Sledi svojemu srcu! prav te vodi! Imaš svoj osebni garmin – sistem vodstva. Samo poveži se s srcem in že si vodena naprej.

LJUBLJENA! ZDAJ!

Ljubljeni smo. Zdaj.

Ne rabimo biti več.

Ne rabimo narediti več.

Ne rabimo se več spreminjati.

Zdaj v tem trenutku smo vredni ljubezni. Zdaj v tem trenutku nam je namenjeno, da živimo svoje poslanstvo – da smo srečni. Lahko si to podarimo. Lahko to izberemo – zdaj.

Seveda to soustvarjamo z drugimi. Ni ravne poti. Ni prave ali napačne poti. Skupaj smo v srečanjih – stičiščih, kjer zvozimo ovinke tako, da je vsem v zadovoljstvo. Soustvarjamo raj. Prepustimo se toku ljubezni.

Kaj bi naredila ljubezen?

Naša največja pustolovščina se začne, kot zares sledimo svojemu srcu. Postajamo pristni. Vse maske so manj pomemben, saj spoznavamo, da so bolj ovira kot prednost. Postajajo pretežke, da bi jih vzdrževali ali ohranjali. S tem, ko se osvobodimo ponarejenega ali narejenega, si dajemo svobodo in dovoljenje, da smo končno to, kdo smo. Naša pristna narava se izraža. Dodajamo svoj ščepec začinjenosti svetu. Če ne bi manjkalo nekaj. To je pika na i. To je veselje izražanja polnosti pristnosti duše.

Zdaj pa se imejmo dovolj radi, da si dovolimo pristnost. Vse v naravi deluje popolno in povezano. In tudi mi smo del narave, če le dovolimo naši naravi, da se izraža kot mi.

Imej se rada in uživaj ta dan!

Sledi svojemu srcu! Razvajaj se!

PESEM SRCA

Pesem je v mojem srcu. V meni je od nekdaj. Nisem samo ženska. Nisem samo človek. Duša sem, ki se želi izražati kot skupek vsega, kdo sem.

S tem, ko sem pristna, dovoljujem Vesolju, da se izraža kot vidik samega sebe. Sem kot ena ploskev diamanta, kjer ima vsak človek svojo zbrušeno ravnino. Skupaj pa smo vso Vesolje. Že samo zato mi vse, kar obstaja, želi srečo. Želi mi obilje. Želi mi uspevanje, cvetene in roditev sadov.

Želi mi Vesolje, da se polno izrazim – samo tako izražam njega. Ljubezen delam otipljivo. Fizično. Nevidna tekoča svetloba se pretaka v trdne oblike misli, besed, dejanj.

Vesolje želi najboljše za vse, ker tako želi sebi najboljše.

Vesolje se širi skozi vse nas. Zato vso Vesolje in še širše – navija za nas. Vse se odvija tako, da je najboljše zame in za vse druge. Povezani smo.

Zdaj pa je na nas, da dopustimo Vesolju, da nas ljubi. Vse nam želi dati. Vse želi za nas, kar si sami želimo. Želi si, da smo srečni.

Želi si, da smo izpolnjeni. Želi si, da ustvarjamo harmonijo tako, da sledimo svojemu srcu.

Čas je že, prerastemo stare vzorce trpljenja, prestrašenosti, krivde, sramu. Nič ni kaj plemenito. Mi trpimo, drugi pa tudi okoli nas. Noben spomenik ni vreden bolečin odpovedovanja sreči. Lahko vse teče lahkotno in prav je, da tako teče.

Ljubljeni smo. Vsi. Zdaj pa dopustimo, da se to zavedanje vtre v nas. Globoko. Za vedno.

Ljubek srčkan sijoč dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu. Sprejmi se. Uživaj v sebi.

ČUDOVITA SI!!

Po čem najbolj hrepeni srce? Zakaj pa si tega ne podariš?

Še vedno me pretrese vprašanje, zakaj pa ne živim svojih sanj? Zakaj še jih nisem uresničila?

Saj ne, da bi s prstom kazala na koga, ker tako potem trije kažejo name nazaj. Je pa res, da je prav, da sprejmem odgovornost za svoje življenje. Kje je moje osredotočenje?

Me vsaka najmanjša stvar vrže s tira ali se vrnem nazaj na svojo srčno pot? najboljše pa bi bilo, če sploh ne bi šla iz nje.

S tem, ko sem dovolila drugim, da me povlečejo v svojo dramo, sem se izogibala uresničevanju svojih sanj. Jaz sem dovolila, da me povleče stran. Jaz! Kar je zelo močno, saj lahko jaz zdaj naredim drugače. Jaz!

Drame drugih so lahko bile moj zelo priročen odgovor. Imam toliko ljudi okoli sebe, da sigurno zdaj kdo doživlja vsaj kakšno manjšo dramo. Bom zato čakala do večnosti, da se lahko vse uredi in se posvetim sebi? Nikoli se ne bo vse uredilo. Lahko pa si jaz uredim svoje življenje tako, da sledim svojemu srcu. ohranjam osredotočenost.

Sledim svojim sanjam, ki me kličejo.

Ves upor in togost je nastal iz tega, da nisem šla, ko me je intuicija klicala. Drugi nimajo nič s tem. To je bila moja strahopetnost, zdaj pa sem že malo bolj pogumna. Boljše poznam sebe in druge. Boljše poznam pomembnost moje vloge.

Dovolj je, če sem jaz to, kdo sem.

Ustvari si čaroben dan!

Sledi svojemu srcu! sledi sovjim sanjam. Sledi polnosti v sebi. Sledi navdihu. Sledi pozitivno navdihnjeni akciji! Bodi to, kdo si. Čudovita si!

LJUBEZEN VODI!!

Kaj lahko naredim, da se počutim malo boljše? Kaj bi naredila ljubezen?

Tudi, če je glas ljubezni tišji in ni tako vsiljiv, je najdragocenejše vodilo. Lahko preslišim glas strahu, ki glasno in vztrajno vsiljuje nemir. Glasnost nima nič s tem. Pomembno je, kako se jaz počutim ob tem.

Če se odločim prav – kar je zame prav – se v meni naseli mir. Začutim, da je tako prav. Čeprav je odločitev težka, je takoj, ko jo sprejmem, mir glavna sestavina. Vse v meni se sprosti. Zadiham.

Kolikokrat me je strah omejeval, da nisem polno zaživela? Mislim, da sem se sama tako odločila, ker se mi je zdelo bolj »varno.« Domače.

Kam me je pa to pripeljalo? Do še več istega, ker sem že imela. Ni pa mi prineslo kaj svežega, ali kaj navdihujočega.

Strah je v bistvu dolgočasen. Vedno mi pravi isto. Vsem nam. milijon razlogov, zakaj nekaj ne bi.

Ker sem… (karkoli tu sledi).

Ali ker nisem… (karkoli sledi tem trem pikicam).

Vse so samo bedni izgovori zamaskirani v neopredeljeno meglo.

Kaj če ne bi več verjela strahovom.

Ali.

Kaj če bi verjela bolj v svoji izjemnost?

Kaj če bi verjela bolj v svojo svetlobo?

Kaj če bi bolj verjela ljubezni?

Ni me strah strahov, ampak tega, kako močno lahko sijem.

Zdaj pa grem preko tega in živim najbolj polno, kar le lahko.

Uživaj ta dan!

Sledi svojemu srcu! vredna si dobrega življenja!