ČAROBNA PESEM SRCA

Življenje je čarobna pesem, ki jo lahko živim zdaj. slišim melodijo angelskega zbora, ki me vabi? Slišim radost vsega vesolja, ki uživajo v vsakem mojem veselju? Čutim navdušenje vsega stvarstva, ko sama čutim čisti užitek, da sem to kdo sem in da sprejemam vso svoje celotno bitje?! Vsi se veselijo mojega sijanja! Tudi jaz se veselim svojega sijanja!

Napoved za danes!

Sijali boste tako močno, da bo prav nalezljivo! Ne samo za ljudi, ki bodo prišli fizično z vami v stik, ampak vsi. Najprej v ožjem krogu, ki je sto kilometrov okoli vas, potem pa se bo ta vedrina duha razširila na vso Evropo in nazadnje na ves svet! Prevzela bo vso kolektivno zavest, kjer bo vsak otipljivo čutil notranjo radost, da je živ.

Veselje in energija pristne srčnosti se bo razlila na čisto vse, brez razloga. Sončna energija bo še okrepila sijanje vseh. Tako lahko bomo odprli srce še večjemu objemu svetlobe.

Krepili bomo fronto dobrega razpoloženja, ki se ji nič ne more izogniti. To je naše naravno stanje. Zato danes pustite dežnike doma in uživajte v prelivanju blaženosti v vaše življenje. To je vaše glavno vodilo tega dne in vsega življenja. Zlahka boste slišali svojo intuicijo, ki vas vodi do še več sreče. Danes boste zlahka uresničili vsak navdih, zato se prepustite čarobnosti ustvarjanja sijaja.

Skupaj smo še močnejši.

Lep izjemen čaroben ljubeč vesel radosten ustvarjalen harmoničen hvaležen blažen bogat zabaven miren jasen sončen razigran razkošen dan poln božanskega obilja!

Sprejmi svetlobo, ki jo imaš v sebi. Želi se širiti in pretakati na vse! Uživaj v tem, kdo si! Lep dan, zares! Zaupaj vodstvu!

SVOBODNA

Kako lahko vzamem nazaj svojo moč?

Najprej je prvo, da si sploh priznam, da jo imam. Vem, da jo imam. Lahko si ustvarjam lepoto obstoja in sreče ali nezadovoljstvo in strah, celo nemoč.

Včasih se res počutim ujeta. Zares. Ampak vedno imam izbiro. Če ne drugega, lahko razmišljam drugače. Si privoščim kaj lepega, kot sprehod, branje knjige ali samo uživanje ob pitju čaja in gledanja ognja. Drobne stvari štejejo, če tudi niso stvari. Danes je sonce tako lepo sijalo skozi oblake in se zlivalo na krošnje dreves. Bilo je čarobno lepo. Videli so se pravi oblaki, potem pa jih je prekrila megla, ki še zdaj vztraja. Ampak vseeno se je za trenutek, ki je trajal dolgo, razprostrla žlahtnost zlate čiste lepote, samo zame. Res sem dragocena in ljubljena. Čarobnost. Tudi to je čarobnost, da mi Bliss leži pri nogah, jaz pa pišem. Pač, čarobno lepo je. zares.

Moja moč je tudi to, da se počasi premikam iz megle. Ni treba, da mi je všeč megla, niti se ne rabim navaditi nanjo. Lahko izbiram sonce. Vedno znova in znova.

Kako se lahko počutim malo boljše?

Najprej pa sprejemam, da sem, kje sem. Jaz sem, kjer sem. to je kot garmin, samo notranji, ki me vedno lahko popelje do mojega zaželenega stanja. Barometer pa je moje počutje. Dobro ali ne tako dobro? Kje sem na čustveni lestvici? Na bolj sončni ali senčni strani?!

Najboljša novica pa je, da se vedno lahko pomaknem na sončno stran ali se vsaj pomikam proti njej! Pa to so fantastične novice!

Je pa še eno vprašanje, ki nam ga je povedala Kassandra – Suzan Ashley: »Kaj pa lahko naredim?«

Torej, kaj pa lahko naredim, kljub vsemu?!

To je tisto pravo vprašanje!

Ustvari si čudovit dan!

Čaroben ljubeč navdihnjen slasten sočen miren strasten bogat blažen harmoničen hvaležen radosten razkošen jasen pester dan poln božanskega obilja!

Uživaj v tem, kdo si! čudovita si! uživaj življenje!

NEVERJETNA SI!!!

Si mogoče preveč zakompliciram – zapletem stvari? Vsakdanjik? Moje življenje. Vooou! Počasi. Si zapletem svoj dan!? Ne bom zdaj posploševala na svoje življenje. Niti slučajno ne. Mogoče sem danes v oblačnem dnevu ali celo meglenem, prepričana pa sem, da ne bo tako vse moje življenje. Vsak dan, ko se soočam s sabo, je malo bolj jasno.

Rada imam svoje življenje. Rada imam sonce zunaj, ki tako lepo sije. Rada imam svoj čas, ki ga preživljam sama s sabo. V miru, tišini in lepoti narave. Rada imam blaženost tega trenutka. Rada imam knjige in zanimive zgodbe. Rada imam iskrenost. Rada imam sebe. Vsaj vedno bolj.

Kako sem lahko danes bolj sočutna do sebe? Želim si biti sijoča in pristna. Želim si sijati. Želim sijati še bolj polno. Želim samo biti. Želim ustvarjati. Želim iti na dolgi sprehod v naravo.

Vse to sem lahko. Zdaj. Jaz izbiram. Jaz odločam. Moje življenje je. Več kot izbiram, bolj močno se počutim. Ne rabim biti prepuščena toku dolgočasja ali celo stagnaciji. Nič od tega ni resnično, če ne izbiram tega vedno znova in znova.

Kaj bi rada izbrala danes?

Veselje.

Ljubezen.

Obilje.

Mir.

Tako. Zdaj pa lahko to živim. Zdaj pa lahko to polno pristno doživljam, srkam vase. Sem. vse to sem – že zdaj.

Prebrala sem veliko romanov, največ ljubezenskih, čez poletje, vse do jeseni. Malo so že dolgočasni. Lepo se ujameta na začetku. Nekaj spoka. Potem pa se spet najdeta. Nič kaj takega. Nekatere zgodbe so razvlečene čez šesto strani, ko bi potrebovale le tri stavke. No, da ne bom preveč kritična, ali tri poglavja. Po drugi strani pa me pritegne debela knjiga. Kaj vse se bo razkrilo v njej?

Moje življenje je najdebelejša knjiga, saj poznam vsak pogovor, vsako čustvo, vsako doživetje do podrobnosti. Povežem vso ozadje. Zdaj pa je čas, da obrnem nov list, novo poglavje. Začnem novo dobo – živeti. Več veselja. Več radosti. Več vsega.

No, sonce me čaka. Grem zdaj!

Uživaj mi!

Ljubek radosten pristen zabaven miren lahkoten jasen iskren poln božanski bogat razkošen razigran harmoničen hvaležen ljubeč iskren dan poln božanskega obilja!

Ceni se. Čudovita si! Lepa si! Neverjetna si!

PRISTNA!

Saj ne morem reči, da sem jezna na druge. Ne. Bolj sem jezna nase. Poznam se. Vem, kaj bi rada. Pa vseeno prenašam sranje. Ali spremembe načrtov. Ali karkoli. Ne vem. Ali vem, pa nočem prevzeti odgovornosti.

Kaj se dogaja?

Pač. Se.

Dovolj je tega sranja, da sem pridna punčka. Rabim novo ime. To sem bila jaz. Ja. Stara jaz. Zdaj pa sem posodobljena različica sebe. Nova jaz. Zdaj pa lahko drugače. Od trenutka naprej, ko se zavedam.

Ali bom spet igrala dobro punco ali pridno punčko?

Hmmm. Kaj že nisem naveličana tega. Mislila sem, da sem.

Zakaj pa se še potem vedno grem to? Kaj imam od tega?

Odobravanje. Sprejemanje. Obljubo boljših odnosov. Mogoče. Neko varnost, da sem del skupnosti ali družine.

Bla. Bla. Bla.

Brezveze.

Naveličana sem tega. naveličana sem izdaje same sebe. Naveličana sem, da sem pristna samo do mere, ko sem drugim še sprejemljiva. (Torej spet igra ugajanja. Vsem.)

Pač. Fuj to.

Če bi res bila naveličana, ne bi tega več ponavljala. Stop. Pika. To je to.

No, želim ti bolj pristen dan.

(Ampak tudi to je pristnost, da povem, da sem sredi neke drame, ki sem si jo sama ustvarila v svoji glavi. Jaz točno vem, kdo sem. jaz točno vem, kaj bi rada. zdaj pa to lahko živim. Potrebujem samo ščepec poguma.)

Bodi pogumna danes!

Ljubek pristen sočen slasten miren sijoč blažen bogat radosten razkošen razigran hvaležen harmoničen iskren pogumen dan poln božanskega obilja!

Sprosti se v svoje najbolj pristno življenje!

ZASIJ!

Rada bi živela še bolj pristno. Rada bi živela. Vem, da je rutina tudi dobra, če si tega želim. Vsak dan ustvarjam eno in isto zgodbo. Lahko pa si ustvarim drugačno zgodbo. Novo zgodbo.

Ni mi treba krčiti sebe ali kogarkoli drugega na minimum. Lahko živim polno. Zdaj sem se spomnila citata, ki mi ga je poslala prijateljica. Zapisan je v tujem jeziku. Mogoče boš razumela. (Ne vem pa, od koga je originalno, ker sem dobila samo sliko.)

»Zablistaj! Nek' oslepe, ko jih jebe!«

To mi je bilo tako smešno, da sem morala poslati naprej. Ne želela, ne bom poslala – MORALA sem poslati!

Živimo, velikokrat, no, za sebe naj govorim. Živim velikokrat z zmanjšanim volumnom. Ali bolj pritajeno, ker ne vem, če bodo vse prenesli. Ali še bolj verjeno, ne vem, če bi jaz prenesla, da sem ta čudna. (Sprijazni se, to si. ne boj se pokazati svoje prave resnične sočne narave. Zdaj si bom naredila zvonjenje na telefonu v Bitch od Meredith Brooks. Samo, da se navadim.)

Res je to. Jaz se moram navaditi. Jaz se želim navaditi na svoje polno sijanje. Jaz sem sijoča. Zdaj pa tako tudi živim. Ne glede na druge. Ko jih j***! Točno tako!

Vso Vesolje me podpira pri tem, da sijem najbolj močno, kar le lahko!

Uživaj mi!

Ljubeč radosten navihan razkošen miren blažen bogat blag vesel harmoničen kreativen sijoč svetel iskren pristen dan poln božanskega obilja!

Ceni se. Uživaj v tem, kdo si. zdaj pa sij! Najbolj močno, kar le lahko, sij!

VSEGA JE DOVOLJ

Sem že pisala o tem, da sem videla objavo, da nam Bog vedno reče da? Ja. Da. Bila je od Donalda Walsha, da nam vedno pritrjuje.

Nimam dovolj denarja.

Ja.

(Potem res nimam dovolj denarja. Vedno. Isto.)

Želim si več denarja.

Ja.

(Potem vedno ostajam v stanju, ko si želim več denarja. Nikoli se ne pomaknem naprej.)

Sem relativno revna.

Ja.

(Če res želiš, da. Tudi to lahko uresničujem.)

Lahko pa zgodbo zapeljemo drugače. Obrnemo zgodbo.

Imam dovolj denarja.

Ja.

(Denar se vedno najde, ne glede na vse.)

Vsega imam dovolj.

Ja.

(Res imam vsega dovolj.)

Živim v obilju.

Ja.

(Tudi to je res.)

Torej. Ja. Ja. Ja.

Kaj izbiram danes, da bom govorila, mislila in občutila – živela. Vesolje, Bog mi pritrjuje. Jaz pa odločam čemu.

Imam čudovito življenje. Delam, kar imam rada in za to sem dobro plačana. Srečna sem. sledim svojemu srcu. Vsega imam več kot dovolj. Podpira me vso Vesolje! Rada imam svoje življenje.

Rada imam to zgodbo, zdaj pa jo udejanjam – živim.

Ljubek radosten lahkoten pristen lahkoten miren iskren edinstven ljubeč navihan sočen živahen strasten harmoničen radosten razigran razkošen okusen blag bogat blažen dan poln božanskega obilja!

Ustvari si čudovito življenje. Izjemna si.

VSE JE POPOLNO

Bolj kot komurkoli drugemu, želim odpustiti sebi. Lažje mi je odpuščati drugim. Vidim skozi njihove tančice. Sprejemam, da so samo ljudje.

Pri sebi pa…

Hmmm.

Lahko bi bila bolj pametna. Lahko bi bila bolj pozorna. Lahko bi se bolj poslušala. Lahko bi videla in vedela, kaj bo. Lahko bi prej opazila opozorilne znake. Lahko bi delovala z večjo modrostjo. Ali zrelostjo.

Lahko bi.

Ampak nisem. Ker nisem zmogla. Če bi že takrat vse to zmogla, bi tako tudi naredila.

To je dejstvo.

Zdaj pa lahko naredim drugače. Zdaj pa že imam vse te dragocene izkušnje in lahko naredim drugače.

Kako so me kdaj obsojali! Uf! Bilo je naporno. Bili jezni! Tudi to je bilo naporno! V resnici pa so samo predelovali jezo in bolečino v sebi. Nase niso mogli biti jezni, ker so sami ostali predolgo v odnosu, ki ne deluje. Ali karkoli! Jaz pa sem bila priročna, da so sprostili svojo paro, ki je že pošteno puhala!

Če bi zmogla ali znala, bi v preteklosti naredila drugače. Zdaj pa imam dragocene koralde modrosti v svojem srcu. Vse lekcije, ki sem jih prejela, so dragocen zaklad srca.

Zdaj si odpuščam.

Pripravljena sem si odpustiti. Vsaj.

Zdaj pa lahko delam boljše. ni vredno, da se še valjam v krivdi, sramu ali obžalovanjih. Kaj bi ali ne bi smela naredili. Vedno in to res vedno sem naredila najboljše, kar sem znala in zmogla. To je dovolj. Potem pa sem kaj naučila iz svojih »zanimivih situacij«. Zdaj pa z vsemi temi pridobljenimi izkušnjami – zakladi, živim še malo boljše, kot sem prej! To pa je dragoceno!

Ustvari si čudovit dan poln ljubezni, harmonije, miru, obilja za vse, radosti, smeha, veselja, odpuščanja, razkošja, bogastva, povezanosti in božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu. Odpusti si. Vedno si delala le najboljše, kar si znala ali zmogla. Čudovita si.

GREMO GOR!

Življenje je prelepo. Samo, če gledam brez motenj. Na primer – zamer, zagrenjenosti, zavisti. (Zakaj se vse te negativne besede začnejo na črko z? Kje je to »fora«? Kdo bi vedel.)

Ta besedna družina na črko z je močna. Zastruplja vse, kdo sem. umaže mi kri, dobesedno. Srce. Dobesedno. Postajam pobesneli, ne vem, pes, konj, ki se peni, od vsega strupa. Potem pa samo grizem. Pa to nisem jaz!

Komu vso to nošenje vseh teh občutkov prinaša korist? Kaj mi prinaša? Kaj imam res od tega?

Ne rabim se potruditi zase. Ne rabim odpustiti. Ne rabim se pomakniti naprej.

Še vedno lahko igram vlogo žrtve. Poglej, kaj so mi naredili. Oni so krivi! Tako sem uboga! Pa sem res!?!

Kdo pa to nosi v sebi? Kdo se muči s tem? Kdo trpi? Oni?! Kdo zastruplja svoj sistem na telesni, umski in duševni ravni?! Oni?! Ne!!

Jaz delam to sama sebi.

Rada bi vse to spustila iz svojega sistema. Nad drugimi nimam moči in vpliva. (Saj bo vesolje poskrbelo za to ravnovesje – karma.) Imam pa še kako moč nad svojim življenjem. Lahko opustim zavist, zamere, zagrenjenost. Ali se še naprej želim oklepati nemoči? (Poglej, kaj so mi drugi naredili. Jaz pa sem tako dobra oseba. Tega si nisem zaslužila in zato sem upravičena, da držim v sebi vso to sranje. Če je vse to res, zakaj se jaz počutim slabo? Zakaj potem nisem srečna do zvezd in nazaj?!)

Želim imeti prav ali biti srečna?

Srečna.

Torej je čas, da spustim. Dovolj je bilo sovraštva do sebe s tem strupom, ki sem ga pretakala po sebi. Zdaj je čas odpuščanja.

Ustvari življenje, kot si ga res želiš. jaz si lahko ustvarim življenje, kot si ga res želim. Tako, ki je sveže, spontano, svobodno, razigrano. Polno svetlobe!

Sledi svojemu srcu!

Ljubeč radosten razkošen navihan miren igriv blažen bogat edinstven pristen harmoničen odpuščajoč dan poln božanskega obilja!

Razcveti se. Naj bo ves strup preobražen v rodoviten kompost, na katerem še globlje poženeš svoje korenine pristnosti. Uspevaj!

 

RADA, RADA. RADA SE IMAM

Rada pišem. To mi daje nove vpoglede. To mi daje mir, saj tako vidim stvari (tu ne mislim omar in stolov) bolj jasno.

Veliko tega želim opustiti v svojem življenju. Tudi navado, da ne vidim dobrega. Ali da sem preveč v stresu, da bi videla, kaj sploh je dobrega.

Želim si opustiti pretvarjanje. Danes sem se zbudila malo sitkana. Najprej sem bila še bolj sitna, da sem sitna. Potem pa sem pomislila. Super! Sitna sem! To je moje pristno občutje! Juhu! Kako sem pa danes pristna! Prav ponosna sem nase!

Povem ti, da sem se takoj počutila boljše!

Zanikanje ni vedno pravi način. Nikoli ni.

Bi pa rada napisala, da ko sem sitna, ne želim drugih okoli. Želim biti sama s sabo. Počutim se kot nalezljiva ebola (če je to sploh nalezljiva bolezen, je pa edina, ki se je zdaj spomnim), ki širi svojo okužbo s slabo voljo na druge.

Ne mi hodit blizu. Prosim. Za svojo lastno varnost. Ne vem, če bom lajala ali bom tudi grizla. Oboje je enako neprijetno. Zame, ker se moram potem opravičevati, čeprav ni nič kaj osebnega. (Tudi dež ne pada, da bi me jezil. Zdaj sva že skoraj prijatelja. Zaliva mi rože. Kar je že tudi nekaj!) Za druge pa sploh, ker ne vedo, kaj jih je prav za prav doletelo. Kam je šla ona pozitivna, prijazna Mateja in koga so nam to poslali v zamenjavo? Kaj ste naredili s prijetno, milo Matejo in kdo jo zdaj to nadomešča?! Dajte nam staro nazaj! Takoj!

Rada bi se poslovila od mask. Nisem vedno nasmejana in dobre volje in to je fantastično! Končno sem lahko pristna. Vedno. Kakšna svoboda!

Uživaj mi v svoji svobodi pristnosti! (Samo mi ne širi ebole naokoli. Potem bodi raje sama! Dolgoročno prinaša milijonske obresti! Boš videla! Zaupaj mi! Nič hudega sluteči prejemniki niso naredili nič narobe. So samo na nepravem mestu ob nepravem času…)

Imej se rada!

Ljubeč radosten edinstven iskren pisan miren lahkoten živahen spontan sočen vesel harmoničen hvaležen mavričen jasen sončen bogat blažen razigran razkošen pristen dan poln božanskega obilja!

Sprejmi vse dobro, kar je zate zdaj. Vredna si tega!

OPOLNOMOČENJE SEBE

Včasih (vedno) se tako osredotočam na to, kaj bi rada in kaj si želim, da pozabim, kaj vse pa moram izpustiti, da lahko zaželeno sploh pride.

Stare navade. občutek nevrednosti. Pomankanje ljubezni do sebe. Pomankanje spodbude in sočutja do sebe. Pasjost do sebe. Pa še veliko več.

Kako naj novo pride, če je že gužva (gneča) na sedežni in nima kam sesti? Goreče razpravljam s svojimi kolegicami pasjostjo, nevrednostjo in pomanjševanjem, tako da zaželeno sploh ne pride do besede.

Čas je, da res rečem, konec obiskov. Gremo. Saj vem, da ne bo pomagalo enkrat, ker so res že domači. Pa še vedno znova se vračajo z nekim (ne) tako skritim namenom. Sovraštvom. Samosabotažo. Valjanje v občutkih krivde, namesto da bi se pomaknila naprej. ostajanje v nemoči.

Vse to mi je služilo. Na veliko. V resnici sem igrala igro uboga jaz – poglejte, kako sem nemočna. Sigurno mi ne boste odrekli pomoči, zdaj!

Dolgo je to zelo dobro funkcioniralo. Opomogla sem si. Za silo. Malo smo se oddaljili. Ne preveč. Potem pa je spet prišel nov krog, nova runda. Tako smo se igrali v igri pretvarjanja, da se res pomikamo naprej. V resnici pa je isto staro ostajalo isto staro.

Edina razlika je, da se zdaj pa res ne morem pretvarjati. Preveč vem. Ne morem se več samo pokriti čez glavo, ko se mi še vse telo vidi in reči – ni me – potem pa še verjeti v to. Ali pa – zdaj pa me res ne morete najti. Občutek imam, da imam tarčo na sebi, jasno vidno in se igram neke skrivalnice. Ni več vznemirjenja. Ni več istega adrenalina. Ni več ljubko. Ali prikupno.

Ostalo je samo polno prtljage, ki se je želim znebiti. Samo to.

Saj sem žalostna. (Že zato, ker sem bila gostoljubna za toliko neumnosti in splošne sovražnosti do sebe, ko bi si zaslužila samo sočutje.)

Še bolj pa se nekako veselim, da lahko to (počasi) začnem spreminjati.

Ljubek ljubeč radosten razkošen miren sočuten zbran jasen blažen bogat iskren pristen hvaležen harmoničen dan poln božanskega obilja.

Sprosti se v to, kdo si in se imej res rada!

DRAGOCENA SI

Zdaj mi je pisanje o pristnosti prava ironija. Mislila sem, da živim pristno. Mislila sem, da živim iz srca. Ampak zares živim pristno? Zares živim iz srca? Čisto zares?!

Daj nehaj me gnjaviti s tem vprašanji!

Kako nadležno!!!

Ves mir se mi podira.

Daj no, to je kruto.

Je pa tudi dobra osnova za res pristno življenje, kar si želim. Izpopolnjujoče življenje polno radosti. Ne polno igranja ali maskiranja v različne vloge.

Skrbi me zame.

Mislila sem, da živim vsaj pristno, če že ne kaj drugega.

Verjetno na nek način živim pristno. Oblažim se po svoje. Pišem. Razporedim urnik, kot mi je. jem, kar mi je.

Zdaj kot to naštevam, se mi že poraja vprašanje, če je to res dovolj?!

Mi daje to občutek popolne izpolnjenosti in sreče v vsakem danem trenutku?

Hmmm, no – ja. 

Kaj pa najvišje izpolnjenosti in sreče v vsakem trenutku?

Ni odgovora.

Rada bi še bolj živela s smislom. Saj pa lahko! kaj pa mi brani?!

Samo izbiram drugače in izbiram več sreče!

Zdaj mi je moje življenje všeč in komaj čakam, kaj vse še mi bo prineslo.

Enostavno je. v vse vnašam več pristnosti in življenja. Več srčnosti. Pa tega se učim! Zdaj točno vem, zakaj je naslov mojega bloga Sledi svojemu srcu!!! Ker se moram sama tega najbolj naučiti! Tako je!

Zaupam, da to zmorem! Zaupam, da imam vso Vesolje na svoji strani, da mi pomaga, da se pomaknem naprej!

Čaroben ljubeč ljubek iskren zabaven sočen miren pustolovski harmoničen strasten hvaležen blažen bogat razkošen slasten razigran radosten edinstven pristen dan poln božanskega obilja!

Sprosti se v to, kdo si v resnici! Uživaj življenje! Ustvari si res čaroben dan! Vse je v tebi!

PRISTNA, NE PRIDNA

Glede na to, da sem imela kar pestro življenje, imam zdaj mir. Mir. Mir, da delam karkoli. Zdaj pa sem se malo preveč umirila in bi rada spet kaj vznemirljivega. Kaj sočnega. Še vedno zabavnega, iskrenega in spontanega.

Ustvarila sem si čudovit urnik čez dan. Zdaj pa bi ga rada porušila. Rada bi malo začinjenosti. Malo kajenskega popra namesto navadnega. Ne preveč.

Še vedno sem za pristne odnose, iskrenost, prijaznost, soustvarjanje raja in vse to. Vse te dobre stvari. Samo rabim malo več razgibanosti.

Nedavno sem na svetovanju od Kassandre – Suzan Ashley (bilo je kanaliziranje) dobila zelo zanimiv vpogled. Oseben vpogled. Saj sem vprašala za to. Seveda.

No, tako je šlo.

Še vedno igram dobro pridno punčko. Ta pridno. Ta dobro. Ta srečno. Ta kaj pa vem kaj še. Vse v glavnem. To me razkuri do konca! Kak onaj bom pridna, če ne morem ven is tega. narobe stavek!!! Kako naj bom pristna, in pridem ven iz tega!?!

Sama sem si nakopala, da moram igrati vlogo dobre žen(s)ke!!! Ali punčke.

Saj vem, kaj mi to daje. Občutek pripadnosti. Občutek sprejetosti. Občutek, da prinašam dobro in pozitivno.

Kaj pa moja pristnost? Kaj pa moje notranje zadovoljstvo?

Mislim, da me bolijo že vse obrazne mišice od narejenega nasmeha morskega psa. Saj ne rečem, da sem. ampak, kaj če sem? potem bom uživala v tem.

Res se počutim, kot da življenje – ta dan – živim z zmanjšanim volumnom. Ne na polno.

Da se ne bomo šli občutka krivde. Niti do sebe, niti do drugih. Jaz sem to naredila. tako lahko jaz tudi to od-naredim – razkrojim. Zdaj! zavedanje je že ozdravljenje!

Saj ni treba veliko. Zdaj se odločam drugače.

Ljubek radosten ljubeč vesel razigran razkošen harmoničen hvaležen pester ustvarjalen svoboden izpopolnjujoč živahen pisan pristen miren bogat blažen dan poln božanskega obilja!

Uživaj v sebi in v svoji pristni naravi.

 

ODLEPTI NAPREJ!

Kako se odlepiti?

Oziroma kako se pomakniti naprej?

Kako biti ne zabetonirana na mestu?

To so moja vroča vprašanja za danes in naprej in seveda, tudi nazaj…

Kaj pa vem.

Vem pa, kako ostati na mestu.

Berem podobne knjige. Da ne bom napisala iste, ker to bi pomenilo res eno in isto knjigo – ves čas. (Pa saj niso iste, no enake. Pač. Podobne. Po navadi je tako, da je ženska, sreča moškega. Se najprej sovražita ali sta si bila vedno skrivno všeč. potem pa se zaljubita. Po vseh drugih nesrečnih in zabavnih zapletih. (zdaj, ko sem to napisala je, kot bi prebrala eno knjigo in bi prebrala vse.) Ni čisto tako. Ampak. Vseeno ljubim knjige. Vseeno ljubim branje.)

sem v čisti rutini. Meditacija. Zajtrk. Branje. Pisanje. Vse tako do spanja. (Čisti občutek miru, samo kaj, ko vem, da bo tako vsak dan. Potem malo zapaničarim. To me potem bega in ves mir kar izpuhti.)

obisk knjižnice. V njej si naložim toliko knjig, da jim imam res dovolj tri tedne. Ampak vedno preberem vse en teden prej. Ali vsaj pred rokom poteka izposoje. Uživam med knjigami. Domov bi si jih peljala za ves tovornjak, pa sem omejena na to, kaj lahko nesem. Morali bi imeti nekega nosača knjig, ali dostavljavca domov. To bi bilo izjemno. Tako si naberem polno ljubezenskih romanov v angleščini, tri v slovenščini, ki so mi bili priporočeni. Tako se seveda navdušim. Tako mi zmanjka prostora za kaj drugačnega. Seveda se znajde kak Feri Lainšček med vsemi temi zelo romantičnimi knjigami ali Paulo Coelho. Samo to je bolj češnja na sadni kupi.

So še druge stvari. Sprehodi. Kuhanje. Umivanje in take zabaven stvari, pač. Ampak vse to je isto. Podobno. Enako. vse to -saj veš – sladko vznemirljivo življenje.

Uživam v tem. Samo mi počasi postaja premalo. Rutina mi ni več oblika miru, ampak me utesnjuje.

Ustvari si blažen svoboden dan!

Ljubek radosten razkošen ljubeč miren jasen bogat blažen genialen romantičen iskren žameten šarmanten harmoničen navihan hvaležen dan!

Uživaj ta dan malo drugače. Sprosti se v obilje novosti, ki te čakajo.

UDEJANJANJE SREČE

Kaj, če se res vse začne od znotraj? Ko se odločim, pride priložnost. Kaj če je tako in ne obratno. Ko sem pripravljena, pride učitelj ali učiteljica. Zaupam, da je točno tako. Kot bi sebe namagnetila za karkoli si želim in potem bi se to udejanjalo. Zares. Ali se vsaj sprostilo. Če pa ni moja pot, pa mi bo Vesolje poslalo še kaj boljšega.

Zunaj je tako lepo sonce, čeprav je malo hladno. Čudovito je. Vso nebo je zlato obsijano, tudi strehe in drevesa. Vse ima tako lep pridih čarobnosti.

Torej je res vse v meni.

Želim se pozdraviti, da lahko živim celovito življenje. Že vso življenje se upiram odraslosti, ali temu, da bi odrasla, ker mi primanjkuje ali mi je primanjkovalo poguma, da bi samo bila to, kdo sem. Zdaj pa bom uživala v tem. Nočem živeti na pol. Nočem biti pol maska pol pristna.

Želim živeti pristno. Želim živeti z vsem srcem. Želim ljubiti življenje z vsem srcem. Želim samo živeti v vseh pogledih. Želim uživati lepoto tega življenja in vsega drugega. Želim uživati v sebi. Želim polno živeti. Želim živeti. Želim biti polna radosti in polnosti.

Saj sem pogumna. Saj sem vedno bolj pogumna.

Je pa tudi res, da droben glasek, ki me je vedno spodbujal, postajam bolj in bolj pristna, še kar vztraja. Postaja mi domač. Želim mu prisluhniti. Želim živeti iz sebe navzven. Pa saj mi uspeva. Malo po malo. Korak za korakom.

Vse je v tebi. Naravnaj se na svojo srčno pot.

Ljubeč radosten ljubek razkošen razigran pester zabaven harmoničen hvaležen blažen bogat srčkan iskren navihan miren iskreč jasen navdahnjen dan poln božanskega obilja!

Imej se rada. Bodi nežna s sabo. Odpuščaj. Bodi sočutna do sebe in drugih. Rada se imej z vsem srcem!

ČISTO PRI SEBI

Ne bom rekla, da sem čisto pri sebi. Nisem. Rada bi se umirila v svoje resnično bistvo in bila to, kdo sem. Rada bi živela po svoje. To mi kar uspeva. Samo ko imam toliko nesnage, da počistim s sebe! Programiranja. Manipulacije. Navade.

Lahko pa na to gledam čisto drugače. To so vse darila, da mi polepšajo življenje.

Vsa moja prepričanja o slabem, o sebi, o pomankanju, revščini, drugih, vrednosti mene, ustvarjalnosti… - vsem no, kar mi ne služi za ustvarjanje izpopolnjujočega življenja – so izjemne priložnosti, da si ustvarim drugačno življenje. Tako, ki mi je še bolj všeč.

Seveda mi je všeč moje življenje. Seveda mi je. Rada ga imam.

Kaj pa, če še ga lahko vrnem v bolj čisto obliko pristne radosti in izpolnjenosti? Bi se temu upirala? Niti slučajno.

Zdaj se lahko veselim vsakega nesoglasja, ki mi udari ven – na površje – saj je to izjemna priložnost, da spremenim, kar mi ni tako zelo všeč. Zdaj sem lovilka, lovka, negativnih prepričanj, vzorcev, programov. Vsega, kar mi ne služi. Pa ne samo tako! Sem pretanjena opazovalka svojega počutja. Kaj zmoti moj mir? Potem pa spustim, karkoli ni potrebno več, za graditev mojega čudovitega življenja.

Že ko ozavestim, kaj se skriva v ozadju, je večinoma ozdravljeno. Tako močne energije ljubezni so prisotne. Kassandra – Suzan Ashley nam je povedala, da je zdravljenje zdaj izjemno hitro. Takoj ko ozavestimo, zakaj se nekaj dogaja, je že petindevetdeset odstotkov ozdravljeno.

Saj ne bo šlo hitro. To je vlak, ki se giblje proti severu in bi kar naenkrat želel obrniti proti jugu! Kako bi škripalo! Lahko pa zmanjšam zagon proti severu (neželenemu) in ga potem z lahkoto obrnem proti jugu (zaželenemu). Bo pa trajalo nekaj časa, da se ta zagon spremeni.

Voljo pa imam. Pa vztrajnost tudi. Nekateri bi rekli trmo. Vse to imam.

Vse je zame. Tudi reprogramiranje ali odstranjevane starih programov.

Zaupaj si. Zaupaj vase. Čaka nas čudovita prihodnost, ki se začenja zdaj.

Ljubeč radosten razigran razkošen miren ljubek srčkan sijoč srečen pisan blažen bogat hvaležen harmoničen kreativen živahen edinstven čaroben dan poln božanskega obilja.

Res si zaupaj. Dragocena si. Vredna si. Čudovita si!

NAPREJ

Kaj če bi res prenehala z iskanjem? Jaz sem tu. Moja duša je tu. Moji možgani so tu. Moje telo je tu. Kaj iščem? Ali mislim, da me bo kaj od zunaj izpolnilo? Kaj sploh iščem? Zares?

No.

Malo sem se zamislila.

Bi res morala še iskati naprej?

Kaj?

Saj sebe poznam? Kajne?

V sebi imam vse. Kaj je potem tako zelo pomembno, da še kar iščem?

Pa saj lahko iščem vsebi.

Nič mi ni jasno.

Pa mi je.

Vse, kar je dobro zame, je enostavno.

Da ni iskanje samo izogibanje temu, kar že dolgo vem v sebi. To prepoznavam kot svojo resnico. Da ni iskanje samo izmikanje temu, kar bi rada naredila, pa nimam še prav poguma.

Nič mi ni jasno. Pa je to res?

Jaz mislim, da mi je jasno več, kot bi si lahko (pri sebi, seveda) upala priznati.

Bolj kot kdaj koli je pomembno, da se obrnem vase. Kako se pa jaz počutim v sebi? Kako pa je meni? Kako pa sem pri sebi? V kakšnem odnosu sem s sabo?

Torej. Konec iskanja. V sebi se poznam. Lahko samo odstanjujem, kar nisem jaz. Vso programiranje. Vse plasti barvanja od zunaj. Želim biti čista v tem, kdo sem.

Uživaj v procesu neiskanja in povezovanja s sabo.

Ljubeč vesel igriv lahkoten miren ljubek topel sočen srčen sijoč harmoničen razkošen razigran radosten iskriv iskren bogat blažen hvaležen dan poln božanskega obilja!

Zaupaj svojemu srcu! Tvoje srce ve!

 

VPIJANJE SONCA

Pač rada pišem. Kako ti naj to povem. Rada pišem. Že od nekdaj. To je v meni. To pa je moje sonce. Čeprav sonce je sonce. Rada sem tudi zunaj in se martinčkam. Vse mi pregreje in me napolni do zadnjega kotička mene. vsak delček mene vpija to močno svetlobo ljubezni. ko pa pišem, pa se ta močna svetloba samo še bolj razprši na vse. Tudi to je zame polnjenje. Ko dajem sonce, prejemam na nek nerazumljiv način še več sonca. Sploh ne vem, kako je to mogoče, ampak je.

Bolj svetim, lažje je še bolj svetiti.

Bolj sem v soncu, bolj si želim ostajati v soncu in lažje je.

Zanimivo.

Notranje sonce nam je dano, kar tako, z rojstvom – ker smo ljubljeni. Zaželeni. Oboževani. Točno taki kot smo. Del celote. Vsak unikaten. Vsak pristen v vsej svoji lepoti. Vsak dragocen s svojim soncem v srcu! To je neprecenljivo bogastvo. To je naš večen zaklad, ki ga nosimo v srcu.

Nekje sem včeraj prebrala, da tema nikoli ne more preseči moči svetlobe. Pa še res je. Kamorkoli posije sonce, ni prostora za temo, takoj izgine. Vsekakor imam tak občutek v svojem življenju. Sonce je stalnica, ki se še samo krepi.

Ti rečem, da smo res ljubljeni. Mi smo sonce. Zdaj pa sij najbolj močno, kar le lahko!

Uživaj!

Imej se rada! Ti si sonce! Ceni to. Zdaj pa sij!

Ljubeč radosten edinstven pristen lahkoten miren zabaven srečen srčkan harmoničen razigran razkošen blažen bogat ljubek dan poln božanskega obilja!

Sprosti se v to, kdo si. Vodstvo je s tabo. Ti si vedno vodena, da si še bolj močno sonce! Res se sprosti v razkošje pristnosti in sledi svojemu srcu! Zaupaj si!