LJUBEZEN IMA GLAVNO BESEDO

Kako hitro me tok misli lahko zapelje v negativno, če nisem pozorna! Plevel se razraste v sekundi. Pojavijo se dvomi, strah, občutek, da nisem dovolj, občutek zavrnjenosti, nepomembnosti… same take stvari, ki so še za pozdraviti v meni. Nič od zunaj jih ne izzove. Samo moji podtalni, speči občutki so, ki najdejo razpoko in pridejo na površje. Če se ne pogovorim z njimi in jih dam spat nazaj, se razbohotijo in želijo imeti glavno besedo v mojem življenju. Pa jim je ne dam!

Od zdaj naprej ima ljubezen glavno besedo v mojem življenju. Vse lahko potrka na vrata, ampak to je moj dom in dobrodošla je samo ljubezen ali več. Samo to spustim naprej. jo pogostim in jo pokrijem s kociko, da ji je ravno prav. Naj se dobro počuti doma v mojem srcu. Naj ostane za vedno.

Takoj, ko bi ob vsakem dvomu vprašala eno samo vprašanje: »Je to res?«

Bi takoj dobila odgovor, da ni. Ne, ni res.

Če pa bi dobila odgovor, kar resno ne verjamem, da bi. No pa vseeno, če bi dobila odgovor: »Da, res je,« pa imam še eno drugo vprašanje.

»Pa je to zares res?!?«

Byron Katie je postavila ti dve vprašanji. Prav za prav mislim, da so bila štiri.

Torej…

»Ali je to res?

Ali je to čisto res?«

Ta vprašanja oblikujejo potem resnico. Kaj pa je res? Obrni te besede, da bodo ustrezale resnici.

Zaupam si! lahko si zaupam. Verjamem vase. Izjemna sem.

To je resnica!

Jaz sem izjemna!

Danes si povej resnico! Ne nasedaj več lažem! Čudovita in izjemna si točno takšna, kot si, moja draga!

Lep sočen čaroben jasen kreativne zaupljiv iskren navihan sladek pocukran dan!

 

Čarobnost je v tebi. Prebudi jo. Sledi svojemu srcu in kompasu ljubezni! Tako zelo si ljubljena!

ZAUPAM

Lepoto lahko opazimo v vsem. Plesu vej v vetru. Nagajivosti tega trenutka, ko nam plapolajo lasje. Lepoti pogovora z ljubljeno osebo. Vse to je dragoceno. Bližina je dragocena. Pristna povezanost je dragocena.

Mogoče je danes čas, da polno sledimo svojemu srcu in stkemo pristne vezi. Kako zdravilno se je smejati, se pogovarjati in uživati v družbi ljudi, kjer smo lahko to, kdo smo.

Kako lepo je samo biti v tem trenutku, brez vsega sranja iz preteklosti. Saj me ne določa. Najlepše pa je, da sem že vse to preživela. Za mano je. Prihodnost pa je tako svetla, da žari od dobrega. Zdaj to sprejemam.

Najdragocenejši pa je ta trenutek. Lahko povabljam preteklost ali prihodnost v njega, samo tako izgubljam sovjo moč. Prihodnost bo tako prišla, ko bo. Verjetno čisto drugače, kot sem si predstavljala. Preteklosti ni več. Če pa ju vlačim v ta trenutek izgubljam dragocen čas, ko bi lahko izbirala srečo in bila polno izpolnjena. Rada imam svoje življenje. Ne bom ga več tratila za grde stvari. Prekratko in predragoceno je!

Kako sem srečna, da lahko zdaj polno odprem srce ljubezni! Kako me pa to boža! Vsa moja duša prede od ugodja! Neverjetno fantastično se občuti, da sem lahko tako zelo obdana z ljubeznijo.

Spuščam vse staro, kar mi več ne služi, da se moje srce lahko še bolj napolni z ljubeznijo.

Spuščam občutek, da če ni vse takoj po moje, da je nekaj narobe. Vse se poravnava v moje najvišje dobro in dobro vseh. Zaupam.

Zdaj uživam ta trenutek in ga okušam s slastjo. Kako lepo je življenje!

Radosten blažen navihan ljubeč iskren vesel fantastičen spontan iskreč žareč strasten ustvarjalen dan poln božanskega obilja!

 

Čarobnost je tu zate. Sprejmi jo. Odpri svoje srce. Prisluhni svojemu srcu!

ODPRTO SRCE LJUBEZNI

Veš kaj, pravi blagoslov si, da si tukaj na Zemlji. Ne glede, kaj delaš, skozi svojo srčnost in prijaznost hraniš vso vesolje z ljubeznijo. S tem, ko živiš iz svojega srca in delaš, kar ljubiš, širiš toplino ljubezni med vse. Tvoja čarobnost srca je tako močna, da siješ na vse s svetlobo neskončne sreče ljubezni.

Danes si priznaj, kako zelo dragocena si. S tem, ko si ustvarjaš življenje po svoje, da res živiš iz srca, prispevaš več, kot bi kdaj koli na kakršen koli drug način. Tvoje zadovoljstvo ob delu, tvojem življenju, ko ljubiš in si ljubljena z vsem srcem, tudi ljubezen do sebe, iskrena radostna rast, polni našo kolektivno zavest. Aktivira srce vsakega posameznika, da zbere svoj pogum. Živiš srečo in izpolnjenost tudi za njih. Skozi tebe se pretaka neskončna reka ljubezni in zdaj je čas, da se ji odpreš na polno. Še malo bolj. Tvoje srce prenese toliko dobrega.

Izjemna si.

Danes se pohvali. Danes sij v radosti dneva na polne. Svoja okna ljubezni srca odpri na strežaj. Naj vstopi še malo več ljubezni. Naj posije še malo več topline. Povabi srečo in radost v svoje srce, z veseljem prideta!

Opusti pa vse, kar več nisi ti in ti ne služi. Ni vredno zgubljati časa za vse, kar je manj kot lepo. Seveda se sooči, potem pa to vse spusti. Ni več tvoje. Mogoče nikoli ni bilo in si vse samo vzela nase. Spusti. Odpusti. Zahvali se. In ljubi še bolj – z vsem srcem – tudi sebe.

Danes si ustvari življenje, ki ga res ljubiš. Izjemna si!

Ljubek iskren čaroben navihan radosten živahen pester raziskovalen jasen vesel nagajiv ljubek pocukran dan poln božanskega obilja!

 

Čarobnost je tukaj zate! Odpri ji še malo bolj svoje srce! Prepusti se. Zmoreš sprejeti toliko dobrega! Sledi svojemu srcu, moja draga!

RESNIČNO JE LEPO

Danes pa je čas za Osha iz knjige Vrnitev k sebi.

»Biti v temi pomeni živeti minimumu. Biti poln življenja pomeni živeti na maksimumu.« (Str.: 30)

Kaj če bi danes upala živeti na maksimumu?! Kaj če bi bila tako (pre)drzna!!!?!! To pa bi bilo sočno življenje, ko bi res čutila, da sem živa in polna energije! Adijo pamet, kakšno (noro) dobro življenje!

»Duhovno zame preprosto pomeni najti sebe.« (Str.: 135)

To pa je definicija, ki si jo bom napisala na hladilnik in vsepovsod! To pa je neverjetno izjemno fantastično! Jaz sem duhovna, ker se na poti odkrivanja sebe! Seveda da sem duhovna! Vsak dan bolj!

»Dajte življenje stvarem, ki so lepe. Ne poklanjate življenja grdim stvarem. Nimate veliko časa, ne zapravljajte energije. Tako kratko življenje in tako majhen vir energije je preprosto neumno zapravljati v žalosti, jezi, sovraštvu, ljubosumju. Izkoristite ga za ljubezen, za ustvarjalna dejanja, prijateljstvo, meditacijo; uporabite ga za nekaj, kar vsa bo povzdignilo. In višje kot boste, več energijskih virov vam bo na voljo.« (Str.: 132)

Kaj če bi danes podarjala svoj čas, energijo – vse, kdo sem – temu, kar je lepo! Najlepše pa je, da vse, kar je resnično, je lepo. Kako se vse to ujame v čarobnost tega dne, ki mi je bil podarjen kot darilo. Zdaj ga kot takega tudi sprejmem. Neverjetno lepo je, da sem si dovolila sprejeti lepote tega čudovitega čarobnega dne. Moje srce se odpira bolj in bolj lepotam. Srečna sem bolj kot vse! Življenje je prekratko, da bi spolzelo mimo.

Ljubeč ustvarjalen lep dan poln božanskega obilja!

Prisluhi Oshu v sebi danes. Ta dan je preveč lep, da bi ga zapravljala, zato nameni svoje življenje lepemu.

ZELO SEM LJUBLJENA

Kako zelo sem ljubljena! Šepeta mi ples vetra in listja. Boža me toplo sonce, ki kuka skozi oblake. Poljublja me blagost vetrca na licu, ki mi pripoveduje sladke besede o lepoti življenja.

V daljavi ostajajo sivi oblaki, ki so samo ozadje vsega lepega. V sebi nosijo hranljiv dež, ki bo prepojil zemljo, da bo še bolj rodovitna. Še bolj se bom lahko odprla ljubezni in se razcvetela v najlepšo divjo vrnico, kar sem sploh lahko.

Ni potrebno primerjanje ali gledanje v drugih vrtnic. Sama sem tukaj, da rastem po svoje – živim svojo zgodbo. Praznujem življenje tako, da si dovolim biti pristna. Vse ostalo, kaj pa je manj kot ljubezen, pa samo spira toplina dežja ljubezni in odnese moč vetra. Naj zdaj zrak odpihne vse, kar ni več moje in kaj mi ne služi, da sem res pristno razcvetena v najlepši cvet, kar je le mogoče zame.

Danes spet zaupam dobremu, da je tu zame. Vse je mogoče. Opuščam vse navade gledanja čez ramo, kdaj me bo zadela puščica bolečine. Obdana sem v kokon ljubezni, ki je tako gosto prepreden znotraj mojega srca in vse okoli mene, da lahko vstopi samo povabljeno – kar pa je ljubezen ali višje.

Hvaležna sem in prav srečna sem za vsako izkušnjo, ki me je pripeljala do tega trenutka! Moje srce je skupek izkušenega naredil še bolj mehko, da še bolj ljubim pristno in sem še bolj ljubljena iz vsega srca. Nežnost mojega srca je sposobna širitve, da sprejmem in tako dajem še več ljubezni! Kako sem hvaležna za to! Moje srce ni okamenelo, samo razširilo se je v še več ljubezni! Bog, kako lepo življenje imam!

Presrečna sem!

Danes odpri svoje srce do konca in potem ga odpri še malo bolj! Kako lepo je ljubiti z vsem srcem in biti ljubljena z vsem srcem! Preneseš toliko ljubezni! Čudovita si!

Ustvari si čaroben izjemen ustvarjalen poln izpolnjen blažen dan poln božanskega obilja!

Že zdaj si vredna ljubezni, točno takšna kot si! Izjemna si! Sploh veš, kako si ljubljena!!??!! Vsak trenutek dneva ti šepeta ljubim te in te objema s svojo zdravilno ljubeznijo. Nastavi mu lička in vse, kdo si – sprejmi vso ljubezen, ki je zate! Vredna si tega!

NAJBOLJŠE

Najprej sem vredna svoje ljubezni. Najprej sem vredna svojega časa. Najprej sem vredna svoje pozornosti. Samo tako se lahko moj vodnjak tako napolni, da prekipeva preko roba z ljubeznijo. Drugače vse, kar dajem, zamerim ali želim povračilo – kar pa ni v resnici dajanje iz srca, ampak izmenjava. Kar je dano, naj bo dano iz ljubezni, ker si to sama želim podariti, brez nalepke zraven, naj se vrne neštetokrat pomnoženo.

Ne rabim biti zagrenjena, ker sem si tako zelo želela potrditve od drugih. Ali ljubezni ali odobravanja, da sem dobra. Kaj dobra, fantastična sem! Izjemna! Božanska! Res je, bog me je ustvaril z ljubeznijo! Božanska sem! Res je! Zdaj pa to sprejemam in to živim.

Danes živim po svojih najboljših zmožnostih in sposobnostih, najboljše, kar le znam! Temu se reče svoje polno življenje. Ne bom več hrepenela po izražanju svojega potenciala, živela ga bom.

Ne bom več pustila travmam preteklosti, da se mešajo v moje življenje. Zdaj sem dobro. Zdaj je nov trenutek. Zdaj lahko živim polno in srečno. Ne bom več pustila, da karkoli zastruplja mojo priložnost za srečo. Lahko sem sijoča in pristna. Lahko sem ljubezen. Lahko sem navdih in izpolnjenost. Zdaj pa to sem.

Spuščam vse, kar je manj kot ljubezen. Zdaj v tem trenutku sem dobro. Celo super. Navdušeno. Polno ustvarjalnega ognja in igrivosti. Želim se bolj zabavati. življenje ni tako resno, kot izgleda.

Zdaj sem prebrala misel do Byron Katie (Izprašaj svoje Misli, spremeni Svet): »Ne bodite tako previdni, saj si bosta kaj naredili!«

Res je, kaj če bi se danes malo bolj zabavala! Pa daj no, to si zaslužim. Tega sem vredna! Lahko celo uživam! Kaj pa to!!! neverjetno! Res je, neverjetno fantastično!

Danes se igraj in se zabavaj! Lahko celo uživaš! Danes si podari dan, kot si ga res želiš! spoznaj se in se osreči. Danes izbiraj s srcem!

Ljubek čaroben zabaven iskren igriv lahkoten spontan navdihnjen poln dan užitka in božanskega obilja!

Tu smo, da bi uživali! Tu smo, da bi živeli polno in iskreno. Blaženost je tukaj, samo sledimo svojemu srcu! kaj če smo bili res rojeni za to, da živimo iz srca in smo do zdaj zapravljali čas! poveži se s svojo pristno naravo in polno zasij! Čudovita in lepa si, moja draga! Vredna si in zaslužiš si ljubezni.

 

ODPRI SRCE

Sprašujem se, če je iskanje odobravanja in dokazovanje pred drugimi nek način pomankanje zaupanja vse. Ali pa pomankanje ljubezni do sebe. Ali vsaj osnovnega sprejemanja.

Zakaj mi je tako pomembno, da bi me imeli radi? Zakaj mi je tako pomembno, da dobim to neko odobritev, če tudi je površinska?

Čas je, da si to sama podarim. Čas je, da se tako zelo vzljubim, da bom tako močno navijala zase, da se bo kar svetilo od ljubezni mojega srca vse okoli mene! Navdušena sem, da si lahko ljubezen sama podarim. Lahko se jaz odobravam in to je dovolj. Lahko se sama sprejemam, in to je dovolj. Potem tega ne rabim iskati okoli in prositi za to.

Neka distanca je med mano in drugimi. Ni zlitja. Tudi, če ti nisem všeč, je to dobro, ker vem, da sva oba iskrena. Če pa sem ti, pa je to iskreno, ker sem potem lahko ljubljena kot pristna.

Zdaj sem se spomnila primera, da ni potrebno nobenemu dokazovati nič. Kdo ne razume, tako niti po razlagi dolgi stoletja, ne bo razumel. Kdo ne ljubi, ne bo razume niti po večnosti razlaganja, kdo sem. Kdo pa želi ljubiti, bo ljubil. Njegova duša prepozna lepoto moje duše in obratno. Moje pristne barve sijejo v njegovih očeh, njegove pa v mojih. Skupaj sva pripravljena vlagati v odnos, kar je najdragocenejše.

Mogoče si že zdaj razbrala med vrsticami, da gre za ljubezenski romantičen odnos – dveh duš dvojčic.

Želim si zadihati na polno. Želim sprejemati ljubezen na polno. Ne rabim več odmikati obraza toplini sončnih žarkov ljubezni. (Podobno nam je rekla Kassandra – Suzan Ashley.) Prenesem, da sem nadpovprečno srečna. Moje srce prenese, da sem srečna kot še nikoli do zdaj nisem bila. Zdaj si to dopuščam. Zdaj to sprejemam.

Čas je, da si podarim toliko ljubezni, da me obkroža avra nasičena z iskricami ljubezni, ki pa kar scvrejo, kar me manj. Zato je delo na sebi tako dragoceno. Ženske smo kot generatorji ljubezni, ki jo tako rade dajemo. To je najdragocenejše, kar imamo, da ljubimo z vsem srcem. Božansko je ljubiti in biti ljubljena!

Danes ljubi z vsem srcem, najprej sebe. Veš kaj, izjemna si. Vredna si ljubezni na polne! Odpri srce pristni ljubezni!

Ljubek fantastičen jasen izjemen svoboden vesel ustvarjalen iskren optimističen srečen sijoč dan poln božanskega obilja!

 

Vredna si vsega dobrega! Vredna si božanske ljubezni! Vredna si iskrenosti in polnosti življenja. Sledi svojemu srcu! Zaslužiš si, da si ljubljena. Danes napolni svoj vodnjak z ljubeznijo.

PRISTNA JAZ

Neverjetno je, kako zelo me še vedno potegne v svoje vrtince iskanje odobravanja, ali želja po dokazovanju ali potreba po  tem, da sem ljubljena. Mislila sem, da sem že dala vse to skozi. Ampak dokler še vedno prilagajam svoje vedenje ali to, kdo sem, da bi ugajala drugim, še nisem čisto tam. Mogoče nikoli ne bom. Lahko pa si vsaj obljubim, da sem pristna, če začutim, da se začnem nagibati v smer ugajanja.

Nič ni narobe z uganjanjem. Je pa nekaj narobe, če želim nase dajati masko normalnosti ali srečne osebe, ko pa sem v resnici čisto drugje s svojimi občutji. Rada bi razkrila svoje resnične barve duše, saj predobro vem, da sem samo potem lahko magnet za ljudi, ki tudi cenijo in ljubijo moj resnični izraz duše. Ne pa približka, ki samo želi dobiti odobritev, se dokazati ali izvabiti iz drugih potrditev, da me je lahko ljubiti. To ni resnično. Jaz želim dajati pristno sebe. Tako lahko dobrim resnično ljubezen, ker drugače je vse manj kot to. Maska, ki ljubi masko. Površinski dotik dveh, ki ne sežeta niti za atom globoko.

Pripravljena sem, da pokažem to, kdo sem. Pripravljena sem biti v vseh pogledih pristna - pa kdo je zame, bo ostal, ostali pa tako nimajo neke pomembnosti v mojem življenju. To je tako strašljivo in hkrati tako osvobajajoče. Ne želim si površinskosti, zato je niti ne bom več dajala. Čas je, da res pokažem svoje resnične barve.

Tako je.

Čas je zame.

Čas je zate. Izjemna si!

Bog, vodi me danes, da sijem v vsem svojem sijaju.

Ljubek sijoč prsten zabaven lahkoten nagajiv drzen iskren sočen dan poln božanskega obilja!

Vredna si, da si ljubljena, takšna kot si. Zaslužiš si, da si ljubljena takšna kot si. Ljubi z vsem srcem – najprej sebe. Sprejmi se. Sledi svojemu srcu.

RAVNO PRAV

Čutim, da je moje srce napolnjeno z ljubeznijo. Čutim, da bi rada šla naprej. Pripravljena sem. Po drugi strani pa mi bo tako sproti pokazano, kaj vse še je potrebno za nadgradnjo in kaj potrebuje na poti. Tako da nima smisla, da bi še čakala. Nikoli ne bom pripravljena čisto – čisto.

Dovolj je, če sem v tem trenutku in puščam toku ljubezni, da sije in se izraža skozi mene. To je dovolj.

V srcu vem, da ne bi nikogar namerno prizadela. Vem, da bi živela vedno bolj v skladu s svojim srcem. To zdaj tudi delam ali se nagibam vedno bolj v to smer. Dobivam nove in nove potrditve, da sem na pravi poti.

Dovolj je, če sem pristna. Dovolj je, če sledim svojemu srcu. Dovolj je, da sem izjemna, taka kot sem in da si to sploh upam priznati.

Velik korak je sprejemanje. Ne rabim se dokazovati. Ne rabim se žrtvovati. Ne rabim se prilagajati. Lahko sem samo to, kdo sem.

Še vedno je delček mene, ki se sprašuje, če sem res dovolj. Sem res dovolj vredna, takšna kot sem?! Obstaja tudi delček mene, ki se sprašuje, če sem preveč.

Celovita sem, takšna kot sem. Ravno prav sem. Niti ne preveč, niti ne premalo. Za tiste, ki so moje krdelo. Za ostale pa tako ni pomembno. Najbolj pomembno pa je, da sem zase dovolj – da se sprejemam tako kot sem. Takoj, ko bom iskala odobravanje od zunaj, sem odklopljena od svojega srca. Potem nisem več to jaz, ampak samo vloga, ki jo igram. Neiskrenost.

Veš kaj, če želim, da se povežem z dušami, ki so resnično moje krdelo, je prav, da pokažem vso svojo dušo. Zdaj je čas, da si dovolim zasijati v polnosti lepote svoje duše. Tudi v vseh svojih nepopolnostih, ali okoliščinah, ki si jih še želim izboljšati. Vse je rast. Samo tako lahko drugim podarim resnično sebe, da sem res povezana s svojo dušo. Čas je, da sem prepričana vase, da me moje srce vodi prav.

Ne morem se opravičevati za to, kdo sem in hkrati cveteti. To je tako, kot bi želela odprt cvet vrtnice zložiti nazaj v popek. Ga zlepiti skupaj. To je preveč boleče. Čas je, da polno zacvetim in dopustim cvetovom srca, da se odprejo na polne. Hkrati pa odvržem vse cvetne lističe, ko bo čas za to - da je moja vrtnica dovolj močna za nove in nove popke, ki se potem razcvetejo v čudovite razprte cvetove polne medu.

Dopuščam ljubezni, da me presvetli v vsak kotiček moje duše.

Ljubek čaroben sijoč pristen lahkoten iskren blažen navihan celovit iskren spontan sladek navdušen optimističen dan poln božanskega obilja!

 

Lepo življenje imamo! Mi smo lepi! Danes uživajmo v lepotah in bogastvu našega srca! Izjemna si!

SPREJEMAM

Jaz imam rada mojo mami. Še vedno jo kličem mami, saj vem. Kdaj jo kličem tudi po imenu. Danes pa mi je rekla, da sem preveč čustvena. Jaz pa sem slišala, da se moram spremeniti, da sem preveč čustvena. Res je. Sem.

To ni zdaj »šimfanje« ali pritoževanje nad mami, ampak samo moja resnica.

Toliko časa sem se želela spremeniti, da bi bila normalna. Komaj pred kratkim se mi je posvetilo, da to nikamor ne vodi. Čas je, da se sprejmem. Zdaj sem tej fazi bolj. Napredna faza pa mi je, da bi se imela res rada. Še bolj napredna faza pa bi bila, da bi res ljubila vse delčke sebe.

Ne morem biti normalna. Zdaj bi šla celo tako daleč, da če bi mi nekdo rekel, da nisem normalna, bi mu rekla hvala. (Če bi se spomnila v tistem trenutku.)

Kako zelo močno potrebo v sebi imam, da bi ugajala! Verjetno bi me potem bog ustvaril kot kameleona, da se zlijem z okolico! Hkrati pa imam v sebi vedenje, da sem se prišla učiti pristnosti. Prišla sem se naučiti, da sledim svojemu srcu. Zdaj pa sem vedno bolj pogumna in si bolj kot kdaj koli želim slediti srcu. Z vsakim vlaknom svojega bitja sem pripravljena. Bog pomagaj mi, da se še bolj pristno izražam.  To je moj namen. To je moje poslanstvo.

Zdaj pa je moj čas, da si vzamem premor za kosilo, ker še samo o tem razmišljam, kako zelo sem lačna, da sploh ne morem pisati. Tudi to je pristnost, da prisluhnem svojemu telesu.

Torej. Zakaj me je tako zmotilo, da me je mami želela »popravljati«? Zato, ker je res, da sem čustvena. Pa zato, ker je res, da sem se želela »okrepiti«, utrditi, da ne bi bila – pa ni pomagalo. Moja mehkost in moja čustvenost sta dela mene, ki se ju tudi učim ljubiti, sprejemati. To sem jaz. Verjamem, da je moja čustvenost (tudi) moja moč. Čutim globoko in to je prednost. Čutim ljubezen z vsem srcem in za nič na svetu ne bi to menjala!

Čaroben dan!

 

Sledi svojemu srcu! Izjemna si – točno takšna – kot si. Dragocena si, moja draga!

IZ SRCA

Zakaj bi se ukvarjala s temninami, sencami in ostalim, če pa lahko svojo vibracijo že zdaj vzdržujem tako visoko, da se vsa ta nesnaga, ki je manj kot ljubezen kar odbije od mene.

Saj sem že vse preanalizirala. Podrobno. Ne rabim se več vrteti v krogu. Lekcij sem se naučila. Če pa se še jih slučajno nisem, bodo prišle podobne zamaskirane v nove okoliščine, ljudi.

Zakaj bi se še oklepala bolečin, trpljena, mučenja, siljenja v nekaj, kar mi ni?! Če samo kratkoročno zadržuje nekaj, kar je neizogibno, da me preplavi ljubezen na vse mogoče načine. Če ne bo narejeno iz srca in iz ljubezni, ne bo delovalo. Ne v mojem življenju in ne v odnosih z drugimi. Resnica se bo razkrila. Kaj se bo!! Se že razkriva. Samo ljubezen ali višje se bo obdržalo! Torej, zakaj bi se potem še temu upirala?! Nima smisla! Raje zdaj odprem srce, počasi, počasi ob mojem lastnem tempu.

Zdaj je to tako opisano, kot da me je strah ljubezni! Pa saj me ni. Lahko je prenesem še malo več. Verjetno jo lahko prenesem še veliko veliko več. Pa ljubezen je dobra! Vse v mojem življenju se obrne na boljše, če dodajam ščepec po ščepec srčnosti. Ali celo navrhano žlico, celo skledo ali celo dopuščam, da ljubezen polno dežuje v vse, kdo sem in kar imam. Pa to je čarobnost življenja. Božanskost!

Čutim, da je čas razcveta. Prišla je pomlad srca. To je dragoceno. Naša srčnost je dragocena. Čas je, da jo začnem res ceniti.

Čas je, da začnemo ceniti sebe, kako zelo smo izjemni in čudoviti. Naše delo je izjemno in čudovito.

Uživaj mi ta dan na polne, čudovita ženska (ali moški)!

Imam občutek, da še želim (moram) nekaj napisati. Res si dragocena. Danes spoštuj to, kdo si. Popolna si že zdaj kot to, kdo si – če ne -ne bi bila taka ustvarjena, kot si. Zaupaj si. čas je, da izbiraš s srcem. Čas je, da si pogumna. Čas je, da uspevaš in zasiješ. Dragocena si, moja draga!

Iskreno se imej rada!

Ljubek srečen sijoč pristen posladkan lahkoten navdušujoč strasten ljubeč navihan blažen mogočen jasen dan poln božanskega obilja!

 

Sprejmi se. Čudovita si že zdaj! izjemna si že zdaj!

VPIJAM TOPLINO ČAROBNOSTI

Življenje je čarobno lepo. Vsaj zdaj je, potem ko sem si postavila vprašanje, kaj pa lahko naredim – vseeno?! (To nam je povedala Kassandra – Suzan Ashley.)

Kaj lahko naredim, vseeno…?

Kaj lahko naredim kljub…?

Tako se takoj pomaknem iz faze izgovorov in se vstanem z postelje z nasmehov. To se je zgodilo danes zjutraj.

Kako je vse lažje, če bi lahko takoj preskočila iz faze sitnosti (sitkanosti) v fazo razkošja ljubezni. Pa saj ljubezen ni razkošje. Vedno je tu. Lahko pa je, da imam odprt dežnik, da ji ne dopuščam, da me zalije. Zdaj pa je naliv tako močan, da mi niti dežnik niti dežni plašč in niti škornji več ne pomagajo, da ne čutim, kako zelo sem ljubljena. Zalita sem z vseh strani. Oblita kot sladkorni preliv na torti. Beli. Tisti najbolj sladki, ki si ga vedno pustim za na konec, ker je tako zelo dober.

Lahko pa se neham upirati in dopustim ljubezni, da me objame z vseh strani. Ne samo od zunaj, ampak še bolj pomembno je, da ji dovolim, da me objame od znotraj.

Najlažje pa se neham upirati ljubezni tako, da delam nekaj, kar imam rada. Beseda delam je tukaj ohlapno uporabljena. Saj pomeni tudi sprehod, dremanje na kavču sredi dneva, če mi ravno je. Gledanje v ogenj, ko tako lepo plapola. Dopuščanje sončnim žarkom, da me božajo in vpijam toplino čarobnosti, ki še napolnjuje mojo dušo in moje srce, ne samo moje telo. Če pa res želim hiter preskok v ljubezen, pa je najlažje skozi ustvarjanje. Slikanje. Meni pa je dragoceno pisanje. Ali tudi kuhanje mi je všeč. Preizkušanje novih receptov. Karkoli mi napolni dušo. Branje zavita v kociko z mojo mačko Bliss pri nogah.

Torej veliko lažje je odpreti srce ljubezni, kot so nas učili. In še veliko lažje se je soočiti z bolečinami preteklosti, kot so nam pokazali. Izogibanje ne bo več dolgo delovalo, saj je ljubezen tukaj, da s svojim nalivom izpere vse, kar je manj kot ona sama.

Mogoče je čas, da se nehamo upirati dobremu, resnični ljubezni.

Odpri svoje srce, moja draga, še malo bolj. Ti so zmoreš.

Ljubek pristen ljubeč lep romantičen jasen hvaležen harmoničen miren kreativen blažen čaroben vesel razigran pocukran dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu! Prav te vodi!

BOŽANJE LJUBEZNI

Ljubezen nas boža v rimah besed, dejanj, ljudi in okoliščin, ki so nam osebno ljube.

Meni zdaj poje skozi tišino narave. Jelen nekje v daljavi laja in kliče svojo drago. Mogoče je to obdobje v mojem življenju, ko mene kliče moja sorodna duša in je čas, da odprem srce še malo bolj. Kliče me ljubezen. Resnična ljubezen.

Sonce mi šepeta skozi toplino žarkov, ki me božajo in me nežno ljubkujejo po obrazu. Prenesem še več svetlobe. Prenesem še več resnične ljubezni.

Moje srce očiščujem vsega, kar bi še ljubezen zadrževala zunaj mene.

Zaupam.

Dovoljujem si čutiti ljubezen. Vso me obkroža. Ni mi je treba iskati. Ali biti naščeperjena, naježena ali v paniki, kje hodi. Tukaj je že. Čutim jo. Ne rabim biti obupana, kje je, da jo nujno potrebujem. Ker ko si nekaj zelo zelo želim, pomeni, da nekaj zelo zelo zdaj ni tukaj.

Sama sem trmasta in bi želela, da se ljubezen pokaže takoj. Tako sem trmasta, da gledam kot bik v nova vrata, da ne vidim, da je že vse okoli mene.

Tega se želim osvoboditi.

Ljubezen je že tu.

Ne rabim se osvoboditi, lahko samo spremenim pogled.

Že zdaj sem globoko ljubljena. Skozi naravo, skozi moje ljube, skozi ustvarjanje, skozi prijazne ljudi, ki so ob meni skozi to zanimivo obdobje.

Lahko bolj zaupam v božanski pravi čas, kot v moje obsedeno zahtevo, ko želi moj ego kontrolirati situacijo. Kaj pa, če še najina ljubezen ni zrela? S tem pa zamujam vse čarobne trenutke, ko res lahko uživam v ljubezni, ki jo zdaj prejemam.

Kaj si vse želim, da bi mi partnerska ljubezen podarila, kaj jaz zdaj nimam? Spet sem priznala, da želim neko izpolnitev v prihodnosti, ki mi jo lahko da samo določena oseba.

Kako naj bom v miru, če zdaj nimam partnerja že tu, da bi lahko bila srečna?! (Kako nora vprašanja?! Ali ne!) Torej si lahko spet dovolim občutiti ljubezen samo, ko bo ta prišla na točno določen način ob točno določenem času, da sem lahko srečna?!

Spet neko predvidevanje, ki mi ne dopušča, da bi zdaj polno ljubila svoje življenje in dopuščala ljubezni, da sem zdaj v tem trenutku ljubljena?!

Čutim mojo željo duše, srca, da se s svojim srčnim partnerjem najdeva. Tudi on me išče in hrepeni po meni. Srečna sem, da mi je namenjeno ljubiti in da sem ljubljena, že zdaj – na milijon načinov. Oba bova vedela, da sva se srečala in da je to to – in moje srce bo prejelo še milijon in en način ljubezni. Zaupam. Zaupam v božanski pravi čas, ne pa v uro ega, ki pravi, naj pride zdaj takoj. Vse je orkestrirano v popolnosti ljubezni, tudi moja ljubezen, tudi najino srečanje s sorodno dušo. Zdaj pa odprem srce ljubezni in si jo dovolim občutiti že zdaj.

Ptički veselo pojejo.

Danes zaupam, z vsem srcem, da si Ljubezen želi zame, da sem ljubljena na vse mogoče načine, tudi v partnerskem odnosu, ker je to zapisano v mojem srcu. S sorodno dušo se bova našla ob pravem času, zaupam v to. Zaupam, da ljubezen orkestrira vse okoliščine, da se srečava. Prej kot slej. Vmes pa uživam življenje.

Dopuščam ljubezen.

Ljubek ljubeč srčkan svoboden ustvarjalen sijoč navihan sočen strasten harmoničen vesel blažen optimističen kreativen dan poln božanskega obilja!

Ni mi treba izsiljevati romantične ljubezni, saj je že tu. Bolj kot izsiljujem, manj v srcu res verjamem, da bo prišla ob pravem času. Samo zaupam. Danes zato samo zaupam. To je več kot dovolj! In sledim svojemu srcu! Prepuščam bogu, da vodi. Vmes pa dvignem glavo in koga pogledam v oči. 'Si ti ta?!' To je dovolj. Odprta sem za ljubezen! Juhu! Bog je ljubezen, zato si bolj kot vse na svetu želi, da se mi izpolnijo moje srčne želje. Najlepše pa je, da ima moč, da mi to uresniči po meni (še) neznanih čarobnih poteh. Vse poti me vodijo v sr(e)čno partnerstvo. Najbolj pa ta trenutek! Juhu! Zaupam ljubezni!

VREDNO JE ODPRETI SRCE

Imela sem tako čudovite sanje polne simbolike, kjer sem bila ljubljena in zaščitena tudi, ko nisem bila v svoji najvišji vibraciji. (Sanje so podrobno opisane v prejšnjem blogu.)

Tako deluje ljubezen. Samo ljubi, ne glede, kje sem. Ljubljena sem.

Vedno sem ljubljena bolj kot si sploh lahko predstavljam. Na meni pa je, da odprem ljubezni svoje srce.

Na mene dežuje nenehno svetloba čiste radostne ljubezni.

Kaj pa imam jaz v srcu? Se še vedno oziram preko rame v preteklost za obžalovanji? Ali gledam nepremično v točko prihodnosti, ko pa si bom dovolila čutiti ljubezen, ko bom dosegla svoje zastavljene cilje?! Takrat pa bom vredna ljubezni. Takrat pa bom odprla srce.

Kako krivično je vse to do mene.

Ljubezen nenehno obkroža vse, kdo sem. Zaradi nedovoljenja sami sebi, da bi jo zdaj sprejemala, pa je niti ne opazim. Mogoče jo opazim, pa si je ne spustim blizu.

Kaj vse še moram doseči, da bom dovolila ljubezni, da vstopi v moj vsakdan?!

Kaj vse nisem naredila, da bi lahko dopustila ljubezni, da je del mojega vsakdana?

Kaj še vse nisem ali bi morala biti, da bi res lahko ljubezni odprla vrata, da bi me objela, mi povedala in pokazala z vsakim vdihom, kako zelo sem čudovita in ljubljena – točno takšna, kot sem zdaj?!!

Kaj ne vidim, da sem v vsakem trenutku vredna ljubezni, tudi v tem?! Ali najbolj v tem!!! Počasi odpiram svoje srce. Ne pričakujem vendar, da bo vanj udarila ploha (morda zasluženih) udarcev nevihte!?!! To je samo strah, da se spet upiram ljubezni.

ljubezen mi želi podariti toplino sonca, ki objame vse koščke mene in vse vmes – vse, kdo sem – da se lahko sama ljubim in sprejemam. Da končno dovolim ljubezni, da polno stopi v moje srce.

Danes spuščam vse delčke sebe, tudi najmanjše, ki še verjamejo, da si zaslužim karkoli manj kot ljubezen. Povabim ljubezen v svoje srce, odprem ji moje svetišče sebe, da me napolni do roba in še čez, da se zliva na vso okolico. Vendar tega ne delam za druge. To delam zase. Vsak ima svoj tok nenehne, neskončne, neomejene Ljubezni, ki samo čaka, da nam na vse možne načine pokaže, kako zelo smo ljubljeni.

Vse delčke sebe kličem v ta trenutek, da lahko polno sprejemam ljubezen. Vredna sem je. Čutim to. naj vse, kdo sem vibrira z vibracijo ljubezni.

Ljubljena sem.

Ljubljena si.

Ljubek ljubeč srčkan srečen sijoč navihan zabaven varen lahkoten živahen umirjen iskren jasen dan poln božanskega obilja.

Danes bodi pogumna. Varno je odpreti srce ljubezni in spustiti vse, kar je manj kot to. Sledi svojemu srcu.

ZAVETJE DRUG DRUGEMU

Rada bi živela po svoje. Tako kot ne bi rada, da mi drugi ugajajo samo zato, da bi zadovoljili mojim zahtevam – no, željam – tako si ne želim zase, da bi delala enako. Naj bo druženje ali karkoli iskreno. Naj bo prežeto z ljubeznijo, ko z vsem srcem rečem DA! To si želi moje srce.

Res je, da lahko v vse vnašam ljubezen, res pa je tudi, da mi je v nekatere stvari (dejanja, misli, dogodke…) lažje vnašati ljubezen kot v druge.

Zakaj bi se torej mučila, pa se trudila dajati ljubezen v situacijah, kjer se morem res naprezati, če pa se lahko postavim v okoliščine, ki naravno izvabljajo ljubezen iz mene?!

Tako kot je vrtnici naravno cveteti, je meni naravno ustvarjati. Ali kuhati (če tudi ne uspe vedno, uživam v procesu). Ali biti v naravi. Obožuje takšne sončne dni, kot je danes. Ptički mi pojejo, vsa narava je oblečena praznično. Vse je veselje.

Res je, da sem se zjutraj zbudila z neko otožnostjo na koncu sanj. Na robu zavesti, ki se je prelivala v neko žalost. V sanjah sem prišla iz nekega nakupovalnega središča ali trgovine in sem bila vsa poklapana. S povešenimi ramami in sklonjeno glavo. To se spomnim. Zraven mene pa so parkirali ljudje, ki jih niti v svojem budnem življenju ne bi rada srečala. (Vsaj ne prepogosto. Enkrat na leto je dovolj.) Bili so priča mojemu ne tako cvetočemu razpoloženju, saj nisem imela energije, da bi to sploh prikrivala. Ne spomnim se pogovora ali česarkoli vmes. Mislim, da smo se samo pozdravili. Nekaj so mi razlagali iz zadnjega sedeža avta, potem pa smo se ločili. Šla sem v prostor, kjer je bil napovedan film in bi morala biti samo jaz, pa je bilo polno ljudi v tem prostoru. Ko sem vstopila, so dali film na glas in takrat sem opazila ljudi. Bili so sami moški. Zraven mene je sedel res nasmejan, prijazen in prikupen moški. Ne bi jih želela tam, ampak so bili neka množica pozitivnih ljudi, zato sem se prepustila filmu in občutku dobrega vzdušja.

Tako sem navajena nositi svojo žalost, otožnost, trpljenje, bolečino – vse te težke stvari – na svojih ramah, da so me sanje prav morale opozoriti, naj to spustim. Koli mene je toliko dobrega. Pripravljena sem, da to vse senčno spustim – zase in za druge. Za vse moje prednice in prednike, ki so to doživljali. Ljubljeni ste. Dragoceni ste. Vsa vaša bolečina ni šla v nič. Pretakate se v moji krvi. Odpustimo. Spustimo. Osvobodimo se. Končno. Vem, da smo pripravljeni bolj kot kdaj koli biti v svetlobi in še veliko več je lahko sprejmemo v naša srca. Ni nam treba več trpeti ali prenašati česarkoli manj kot ljubezni. Zahvaljujem se za vse izkušnje, ki so bile manj kot ljubezen, saj so bile samo klic po ljubezni. Zahvaljujem se za vse nas. Vse to obrambno negativno nas je mogoče včasih varovalo pred še več bolečine. Zdaj pa zavzema prostor, kjer ljubezen tako navdušena čaka, da ji ga podarim – podarimo. Naj zdaj ljubezen kraljuje. Čas je. Vse ostalo pa dajem v karmično poravnavo.

Resnica se je izkazala. Pravici je zadoščeno. božansko posredovanje se dogaja zdaj. Naj bodo vsa naša srca, moje ljube prednice in predniki, napolnjena z ljubeznijo.

Moški v sanjah so bili sveti, saj so svojo prijaznostjo varovali mojo dobro počutje. Bili so tam zame, da se počutim varno. Počutim se tako ljubljeno kot še nikoli. Zdaj so mi kar solze spoznanja stopile v oči. Ganjenosti, kako zelo sem ljubljena. Moški so tukaj, da dajejo zavetje sveti ženskosti, ker je to njim v zadovoljstvo in ponos. In v sanjah sem bila obkrožena z njimi.

Hvala!

Hvala!

Hvala!

Zdaj spuščam vse, kar je manj kot ljubezen.

Ljubek pristen srečen srčkan hvaležen svet edinstven sijoč sočen lahkoten bogat navihan jasen drzen prijazen dan poln božanskega obilja!

 

Sledi svojemu srcu in simbolom, ki te vabijo na tvojo resnično pot srca – pravo pustolovščino. Zaupaj si. Ljubljena si bolj kot vse.

SVETIŠČE DOMA

Preblisnilo me je nekaj. Imam čudovit dom, ki ga obožujem. Res. Iz vsega srca. Blizu narave je, urejam si ga po svoje, imam prostor za ustvarjanje. Čudovit je. Ima še to prednost, da je blizu mesteca, ki mi je zelo pri srcu. Res je čudovito. Imam prijateljske prijazne sosede, s katerimi se kaj pohecamo in si pomagamo. Tukaj imam res mir, da sem vse, kar sem si kdaj želela.

Vseeno pa pomanjšujem ta dom pred drugimi. Samo – ne vem, kaj vse – je. Nič ni kaj takega. Kot bi ga želela opravičiti pred drugimi, če ne vidijo lepote v njem in se celo strinjam z njimi. Meni pa je v srcu ta dom tako dragocen. Zdaj je moje zavetje. Daje mi varnost in vse drugo.

Obnašam se do mojega doma, kot da je samo neka vmesna postaja. Mogoče je, tega nikoli ne bom vedela, ampak meni pa je zdaj tako ljub dom. Potem, ko ga jaz opravičujem moj dom, da je, kakšen je pred drugimi, mu ne dajem spoštovanja, ki si ga res zasluži. Ljubim svoj dom. Rada bi, da bi to jasno izražala tudi pred drugimi. Mnenje drugih ni pomembno, saj jaz živim tukaj. Ne odgovarja njihovim okoliščinam, saj oni ne živijo moje zgode, nimajo tega napisanega v srcu, kot imam jaz.

Spomnim se, kako sem vedno čuvala stvari od drugih, če sem si kaj sposodila, kot da je sveto, če tudi je bila samo radirka. Svoje stvari pa sem pač imela, kot da so nepomembne. Na stvari drugih sem gledala kot da so svetinje, ne glede, kaj je bilo. Zdaj pa bi rada to obrnila v sebi.

Imam dom, ki mi je svetišče. Vse mi daje, kar si želim. Preskrbljenost, zavetje, varnost, zaščitenost in povezanost. Toplino. Domačnost. Sproščenost. Prostor svetega srečanja fizičnega in duše, ter vseh plasti čarobnosti vmes.

Od zdaj naprej bom s ponosom govorila o svojem domu. Ljubim svoj dom. To je moja resnica.

Danes si ustvari ljubek srčkan srečen dom, ki ti je res v veselje in ob katerem ti zaigra srce.

Ljubek navihan sočen sijoč pristen lahkoten naraven varen blažen iskreč iskriv vesel radodaren edinstven dan poln božanskega obilja.

 

Zaupaj radosti, ki je samo zate v tvojem srcu. Naj te vodi v pustolovščino življenja! Si kaj nagajiva danes?!

PREBUJANJE V RADOST

Danes lahko izbiraš, kdo si. Vse si. Pomembno pa je, da nameniš svojo energijo temu, kar bi rada povečala. Ali krepila.

Kaj ni zanimivo, da rečejo, da pesmi niso več aktualne, po drugi strani pa grem na predstavitev pesniške zbirke, ki uspeva bolj kot vse?! Ni nekih pravil, načrtov uspevanja ali neuspevanja.

Kdo smo v resnici, je naše poslanstvo, da to odkrijemo in to podarimo svetu. Ni pa nič narobe, če se kalimo skozi proces.

Uh, koliko slabih odločitev sem sprejela. Preko preveč. Pa me to odvrne, da se ne bi slabo odločala?! Malo že. Ampak vse dela še bolj zanimivo. Nekako se sama sproti odločam, kaj vse si še želim ustvariti. Žal mi je edino, da kdaj prizadenem nenamerno ljudi okoli sebe. Sem pa vsaj voljna to priznati in prositi odpuščanja. Kaj je tudi nekaj. Pa takoj povem ali si razjasnim pri sebi, kaj bi drugič drugače. To je že tudi nekaj.

Živa sem. Delala bom napake. Ampak to me ne odvrača od tega, da ne bi živela po svoje. Čas je, da sem malo bolj pogumna in se spet vrnem v svet kot močna pristna oseba, kar tudi sem.

Dovolj imam skozi nekega razmišljanja o drugih. Kaj pa si jaz želim?

Tako sem vesela, da se je prijateljica tako zelo razveselila, da pridem zadaj na morje. To mi je tako dragoceno in mi srce napolnjuje z veseljem. Vseeno pa sem se odločila, da bom ostala doma in ustvarjala, ker mi je zdaj to pomembno. Dragoceno. Neprecenljivo. Veš kaj, lepo življenje imam. Presneto lepo.

Rada bi bila bolj samosvoja. Še bolj bi rada zaupala svoji intuiciji. Še bolj bi rada dala srcu prostor, da zares vodi, razum pa najde poti, da to vse uresniči.

Danes sem bolj pogumna. Danes sem pogumnejša! Danes sem res samosvoja. Moja draga, rada se imam.

Moja draga, rada se imej.

Spet imam polno idej za pisanje. To mi je tako naravno! Obožujem pisanje in vse, kdo sem. Vse je proces nastajanja. Nismo končen izdelek v tovarni z rezervnimi deli. Smo živa zaključena enota – celovitost – ki še kar raste in se širi in se polni s svetlobo ljubezni, kar žari na ves svet tako močno, da se vse prebuja v radost užitka življenja na Materi Zemlji. Življenje je čarobno in čudovito!

Ljubek sočen sijoč radosten sladek svetel navdihnjen navihan bogat premožen lahkoten zabaven vesel dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu! Dragocena si! Tvoje delo je dragoceno! Tvoj obstoj in prisotnost sta dragocena! Danes sprejmi svojo lepoto srca in sij na vso moč! Dragocena si!

ZAKLADI BLAŽENOSTI SRCA

Pestro je, da mi življenje daje toliko namigov. Samo čas je, da se umirim v sebi in to razberem. Kolikokrat sem bila notranje razpeta med toliko delčki sebe, med katerimi sem mislila, da moram izbirati. Pa ni res!?! Ne rabim! Vse sem. Mogoče sem zdaj malo bolj to, ali drugo. Vse pa je v meni. Lahko se osredotočim na svoje dobre lastnosti.

Veš kaj, brala sem tako dobro knjigo od pisateljice Hoover C. All your perfects. Zgodba je zelo zanimiva, kako močna je ljubezen. Glavno sporočilo pa se zgodi že na začetku, ko dobri v kolačku sreče iz kitajske restavracije sporočilo, da naj se osredotoča na dobro v vsem. Na svoje dobre lastnosti.

Točno to je sporočilo zame danes. Osredotočaj se na dobro v sebi in drugih. Ne sovraži (ne sebe ne drugih). Ne razpršuj se na milijon koščkov. Seveda imamo vse v sebi, ampak bomo to izražali in živeli, kar nam je ljubo ali kaj drugega? Na kaj se bom osredotočala, to bo rastlo.

Lahko pogledam pomankanje ali obilje. Imam tako dobro hrano in vsega več kot dovolj. Imam nekaj denarja v denarnici, nekaj celo na bančnem računu. Imam nekaj bencina v rezervoarju od avta in celo imam avto. Torej imam že več kot dovolj. Lahko bi se pritoževala, da nimam več ali boljši avto.

Zdaj sem se še spomnila, da imam tako lep dom, ki ga obožujem. Doma sem sredi narave, kjer imam mir. To mi je tako dragoceno. Ljubim svoj dom.

No, lahko bi se tudi pritoževala, da nisem doma v vili ali gradu.

Vedno se lahko pritožujem, lahko pa se zahvaljujem, za vse, kar pa imam. imam celo mačko Bliss, ki leži nekje tukaj in skupaj uživava v dopoldnevu.

Čeprav je megla raztegnila roke okoli dolin, se mojega doma ni dotaknila in tako še vedno vidim zlato obarvano listje.

Ne glede, kaj se dogaja v svetu, mojega srca se ne more dotakniti megla negativnosti, manipulacij ali laži, če tega ne dovolim. To je moj dom. In vanj lahko vstopi samo ljubezen ali več. To je dejstvo. Moje telo je moj dom in vanj lahko vstopi samo to, kar je povabljeno. Zdaj imajo vstop mir, ljubezen ali še kaj višje. To je to.

Sprehod po nočnem pokopališču mi je dal toliko modrosti. Nič ne odnesemo s sabo. Čisto nič ne odnesemo s sabo. Pomembni so odnosi in ljubezen, ki jo gojimo v sebi. Ustvarjenost. Povezanost in pristnost. To je vse zelo dragoceno. Neprecenljivo. Vsi naši zakladi srca, ki so nam podarjeni kot lepi trenutki blaženosti lepote ljubezni, so neprecenljivi.

Danes zbirajmo zaklade srca in si napolnimo svoj rezervoar s polnostjo ljubezni. čarobno je živeti na tej naši ljubi Materi Zemlji – Gaji.

Ljubeč ljubek čaroben sladek sočen jasen hvaležen srčkan optimističen iskren kreativne zabaven zaupljiv hvaležen mogočen luškan srčkan dan poln božanskega obilja!

Odpri svoje srce notranjim prostorom svetišča ljubezni. Tako dragocena si. Zdaj pa deli svojo modrost s svetom. Tvoja srčnost pristnosti je neprecenljiva, tako kot si ti.

NAVIHANA

Včeraj sem slišala nekaj tako dobrega na instagramu (adamcam10), da je čas, ne samo da spustim ljudi, ki me ne cenijo, kot to kdo sem – ampak tudi delčke sebe, ki so si še želeli dobiti neko odobravanje od njih.

Čas je, da spustim vse delčke in dele sebe, ki so še privlačili take osebe v moje življenje.

Za tem se skriva neko noro obdobje.

Še bolj pa se skriva v sem tem neko noro občutje preteklosti, ko sem želela, da bi me mami videla, me objela in zalila s svojo ljubeznijo. Me opazila in mi rekla, da me sprejema. Da bi to res čutila. Za tem se skriva neka želja po potrditvi, da si želim biti ljubljena, taka kot sem. Izjemna. Lepa. Radostna. Vesela. Polna navdiha. Zakomplicirana. Mehka. Nežna. Močna. Nesigurna. Ustvarjalna. Navihana. Polna energije in raziskovanja, radovedna. Umirjena. Družabna.

Samo želela sem si biti videna in slišana. Samo želela sem si biti sprejeta.

Zdaj pa sem odrasla že kar lep čas. Vse to ni bila nikoli naloge mame, da mi da. Mogoče kot otroku. Ampak zdaj je to moja naloga.

Moja radostna rast. Prijavila sem se v šolo življenja, da se naučim poponoma sprejemati sebe. Prijavila sem se, da se imam rada skozi ves proces učenja odgovornosti, da si ustvarim življenje, kot si ga res želim.

Tu sem, da bi polno izražala sebe, da bi bila (malo) navihana in samosvoja.

Vse skupaj bo prehitro minilo. Zakaj si ne bi naredila življenja po svoje, da bi ga res lahko uŽIVAla na polno!? To bi bilo izjemno. To bi bilo fantastično. Lahko je že zdaj!!! Kaj bi čakala?! Moja točka moči je tukaj in zdaj.

Preteklost je mimo, prihodnosti še ni. Torej je najboljše, kar lahko naredim, da uživam ta trenutek.

Bili smo na pokopališču in vse te svečke so me zbudile. V meni so prebudile ogenj, da bi res rada zaživela. Prehitro bo minilo to življenje, zato bi ga rada vsaj živela po svoje. Tako, da lahko vsaj rečem, da sem to naredila po svoje. Da sem uživala in delala tako, kot je meni bilo super. Rada bi bila ponosna nase, da sem živela po svoje. To je največ, kar lahko živim.

Spomnila sem se, da ko sem bila otrok, sem vedno zamenjala besedi kopališče in pokopališče! Nikoli mi ni bilo jasno, kam gremo. Ali rabim kopalke za pokopališče ali ne!?

Lahko se veliko naučimo iz tega minevanja. Tukaj smo tako kratek čas, kot bi samo pomežiknili. Zakaj ne bi vsaj uŽIVAli pri tem??!!?

Življenje je prekratko za obžalovanja. Zdaj si uresničimo kakšno željo srca in plešimo skozi dan!

Ljubek sočen sijoč sladek navihan razigran jasen kreativen celovit iskren svoboden raznolik optimističen jasen dan poln božanskega puhastega obilja!

Sledi svojemu srcu! Naj se pustolovščina začne! Pogumna si bolj, kot si predstavljaš!

POGUMNEJŠA KOT KDAJKOLI

Brala sem zanimivo knjigo o čarovniji, nadaljevanje A tale of magic – A tale of witchcraft Chris-a Colfer. V njej je opisano, kako so misli napeljane na negativno z urokom. Ponavljajo se skozi vso knjigo in glavno junakinjo spravijo v nešteto težav. Dvomi vase. Drugih ne spusti blizu.

Kaj če bi se potrudila zase in si podarila toliko lepih misli, da bi me zasulo z ljubeznijo?! Navajena sem, da vse nekako obrnem v negativno. Avtomatsko. Če tega negativnega ne ujamem pravi trenutek, se razrašča v še več negativnega. Vse dokler ni tako močno, da tega ne želim več, saj se počutim slabo in še slabše. Ta momentum (zagon) želim ustaviti čimprej. Ne želim, da iz kepe snega nastane cela snežna krogla, ki zapre dolino.

Kaj lahko naredim, da se počutim boljše?

Dovolj imam tega negativnega notranjega govora. Samo izgovor je, kako mi ni treba narediti nič in kako ostati nemočna. Lahko spustim svojo lenobo in tudi trmo notranjega otroka, ki se še želi počutiti slabo. Dovolj je bilo teh nezrelih odzivov. Ali vloge žrtve.

Dovolj je bilo, da gledan nase kot na nemočno. Močna sem. Če se vidim drugače kot močna, pomeni samo, da sem izbrala izgovor, ker mi potem ni treba nič narediti. Lahko si lepo zatiskam oči in se še naprej igram pomanjševalnice. Ne rabim stopiti v svojo vlogo pristnosti polno, za katero sem bila rojena. Dovolj je bilo tega skrivanja.

Tako je! Jaz sem pogumna!

Kako rada imam svoje življenje!

Zdaj se kar počutim bolj močno in veličastno!

Jaz sem pogumnejša.

Vse imamo v sebi. Samo čas je, da spustim dele, ki mi več ne služijo.

Ljubeč čaroben lahkoten vesel živahen jasen vesel navdihnjen optimističen blažen kreativen močan celovit sočen sladek dan poln božanskega obilja!

Čarobnost je v zraku. Čas je, da se zberem v eno – to, kdo sem – in sledim srcu! Juhu!

LJUBLJENA IN SPREJETA

Naučila sem se, kar sem se imela naučiti, zdaj pa varno lahko to spustim. Brez skrbi, da ne bom ponavljala napak preteklosti. Preveč se zavedam, kaj sem vse delala. Zato in tudi zato lahko spustim. Ni mi treba tega več držati v srcu kot opomnik, spomni se, kaj se je zgodilo in zato si ne zaupaj.

Naučila sem se. Zato zdaj še z večjo močjo stopam naprej. Ponosna nase. Vidim, da sem veliko močnejša, kot si mislim. Prenesem veliko več, kot sem si sploh lahko predstavljala. Moje srce je še vedno nežno in mehko, polno zaupanja v pravo resnično ljubezen.

Zdaj pa spuščam.

Samo tako lahko dam prostor novemu.

Berem knjigo The tale of magic – Chris Colfer in v njej je bil tako lep zapis, ki se me je dotaknil.

 

»Pomisli na ves čas, ko si ga preživel, da si se sovražil. Pomisli na vse ljudi, ki so ti govorili, da je narobe, da si to, kdo si. Pomisli, kako zelo obupno si si želel, da bi bil nekdo drug.

…

Vem, da del tebe še vedno sovraži samega sebe, ker si drugačen. Del tebe še vedno živi v strahu pred resnico! Del tebe še vedno verjame, da si ne zaslužiš, da obstajaš! In del tebe še vedno verjame, da nikoli ne boš ljubljen takšen, kot si. In vem, kako se počutiš, zato ker se vsi počutimo tako!

…

Ampak ne rabiš se več počutiti tako – nihče od nas ne! Nehaj prenašati ves ta sram naokoli. Nehaj si želeti, da bi se spremenil! Nehaj skrbeti, da nihče ne bo ljubil resničnega tebe! Nihče od nas se nima ničesar sramovati!  Nihče od nas ne rabi spremeniti ničesar! In mi se bomo vedno ljubili in sprejemali. Zato zdaj spusti sovraštvo in strah, ki so ga drugi ljudje vcepili vate! Spusti zdaj to, da tega nikoli več ne boš rabil čutiti!«

 

(To ni uraden prevod iz knjige, ker imam angleški izvod – stan 441, vseeno pa povzame bistvo sporočila.)

Sprejmem, je kar je. Potem pa to spustim. Naredim prostor novemu in zaživim polno v tem trenutku! To je to! Vprašam se, kaj pa lahko naredim in se tako najhitreje pomaknem iz vloge žrtve.

Dobila sem novico, ki ni bila ravno zaželena. Ampak! Imam moč! Lahko vseeno kaj naredim! Imam polno idej! Na to se želim osredotočati.

Danes pa je moje sporočilo, da naj razbijem neresnično zgodbo! (Karte The threads of karma.) Kako prikladno! Očitno, da me čaka veliko spuščanja. Sporočilo se še nadaljuje… To kar si dopoveduješ, mogoče ni resnica. Prekini iluzijo in se srečaj z dušo brez maske.

Sporočilo se nanaša na čutenje nemoči v sebi ali da spet nisem dovolj. To ni res! Dovolj sem pogumna! Jaz sem močnejša, kot sem bila! Dovolj dobra sem in to zadostuje.

Lahko izstopim iz vloge žrtve, da spoznam svojo moč. Jaz to zmorem. (Daj mi še pet minut žalosti, potem pa grem dalje. Zmenjeno.)

Močna sem bolj, kot si sploh predstavljam!

Močna si bolj, kot si sploh predstavljaš!

Zdaj sem spet v tem trenutku, kjer imam neomejeno moči! Ponosna sem nase!

Ljubek srčkan sijoč srečen blažen navdihnjen sijajen sočen slasten strasten sladek navihan jasen celovit zaupljiv ljubeč dan poln božanskega obilja!

Vredna si vsega dobrega! Sledi svojemu srcu, moja draga! (Hvala! Bom!) bodi celovita in se sprejmi tako, kot si – čudovita si!

DOVOLJ RADA

Res sem vse to (navidezno) ljubezen romantizirala, zdaj pa je čas, da to spustim. Ta zgodba ni bila resnična. Samo to, da sem bila pripravljena verjeti v njo, je še ne naredi resnične. Bil je samo film, zgodba, spletena v moji glavi z namigi drugega, kaj se dogaja in potem z ozadjem, kaj se je res dogajalo.

Hvaležna sem, da sem to doživela. Zdaj bolj ločim resnico od laži, ali prevare.

Hvaležna sem, da so me moji domači rešili. Spoznala sem, da je ljubezen najdragocenejša. In da mi je tako z lahkoto bilo odpuščeno, samo kaže, kako močna je v resnici ljubezen med nami.

Hvaležna sem, da imam sočutje do sebe, da lahko to predelam s prijateljskim tonom.

Nisem namerno prizadela ljudi, ampak sem vseeno jih. Še vedno sem odgovorna za svoja dejanja. To sprejmem.

Sprejmem pa tudi dejstvo, da lahko to zdaj spustim. Varno je, da to spustim. Bog ima vse pod kontrolo, mi je reklo sporočilo karte Spusti – Tosha Silver (Divine abundance).

Čas je, da to vse spustim, da lahko polno živim v tem trenutku. Dovolj je bilo zapravljanja energije za to. Naučila sem se lekcij. Držali smo skupaj, kar me je rešilo in hvaležna sem za to.

Zdaj pa to spuščam. Mislila sem napisati knjigo o tem, kaj vse je dogajalo, ampak mislim, da bi samo dajala energijo preteklosti. Bolj pomembno je, da se osredotočam na lekcije in kaj lahko zdaj naredim iz tega. To je moje glavno spoznanje za danes.

DA. Zgodilo se je. DA. Zasrala sem. DA. Prizadela sem domače. DA. Veliko sem se naučila iz tega. DA. Prosim za odpuščanje. DA!

Zdaj pa se lahko pomaknem naprej – močnejša in vse to spustim. Vredna sem tega. Imam se dovolj rada, da to spustim.

Zdaj vse to predajam bogu. Vodi me. Uporabi me. Sij skozi mene svojo božansko ljubezen, da postane še močnejša vibracija na našem ljubem planetu materi Zemlji.

Hvala za čudovito izkušnjo, ki še nas je bolj povezala.

Ljubek srečen sijoč pristen sočen sladek navihan iskren mističen dan poln božanskega obilja!

Zabavaj se skozi proces rasti. Sledi svojemu srcu.

ZAUPAM SEBI

Hvaležna sem za izkušnjo (iluzije) ljubezni. Dala mi je toliko različnih lekcij, o katerih lahko poglobljeno razmišljam. Lahko še bolj poglobim to, kar je resnično pomembno in to kdo sem.

Naučila sem se, da lahko zaupam sebi. Jaz vem, kdo sem.

Prebudilo pa je tudi občutke iz otroštva, da sebi ravno ne morem zaupati. Pa to ni res.

Ker sem doživela tako soočenje z resnico, realnostjo, ki je bila tako daleč do moje predstave, kaj se v resnici dogaja, sem resno podvomila vase. V svojo intuicijo, v svoj proces odločanja. V zavedanje tega, kar še je dobro zame.

Vse to me je prebudilo, da sem res kot Trnuljčica odprla oči in se zazrla v resnico.

Lahko si zaupam.

Nisem pa si dala dovolj časa, da bi se sploh vprašala, kaj od tega še čutim, da je resnično. Potegnil me je vrtinec zgodbe, ki me je spodnesel. Kljub temu, da vsak dan meditiram, sem bila čisto razdrobljena, razsipana na koščke. Samo želela sem si, da se ta (iluzija) ljubezni ohranja. Bila sem čisto nepovezana s svojim srcem. Bila sem tako zasanjana, da nisem zmogla povezanosti s srcem ali resnico.

Ni čudno, da se sprašujem, koliko si sploh lahko zaupam. Ampak, če si vzamem čas, da se res povežem s sabo in svojim srcem, lahko v sebi zaupam odgovore. Nisem razkropljena na vse mogoče strani. Svojo moč kličem nazaj v svoje srce. Tako lahko spoznam resnico.

Ljubezen je lepa – ves čas. Tudi zaljubljenost, ko mi čisto spodnese tla pod nogami in ko hodim po loku mavrice z metuljčki v trebuhu. Niti slučajno se nočem zapreti pred tako izkušnjo. Še vedno cenim tudi ta del začetka ljubezni. Moje srce še je vedno odprto in še vedno zaupam v ljubezen, da me bo našla in da je že tu – da se bova z mojo sorodno dušo našla.

Hvaležna sem, da sem to doživela. Bilo je boljše kot v vseh knjigah do zdaj. Odpuščam si tudi, da sem (nenamerno) prizadela domače, tudi njih prosim odpuščanja. To je cela raznolika izkušnja, ki mi je dala toliko lepega. Toliko sem se naučila. Nič ne obžalujem, edino bolečino, ki sem jo prizadela domačim. Prosim odpustite mi.

Sprejemam pa vso izkušnjo kot čudovito lekcijo.

Lahko si zaupam. Vmes, sredi najbolj divjega dogajanja, pa si le lahko vzamem nekaj časa in res pogledam, kaj je tukaj v ozadju. Tako res lahko potem sledim srcu. Si zaupam in prisluhnem.

Še vedno zaupam v srečne konce. Še vedno zaupam, da je čas, da se veliko naučim iz tega vsega. Srečna sem, da sem tako zavestna, da lahko to sprejmem s tako milostjo in nežnostjo. Kdaj prej tega ne bi znala.

Sledi svojemu srcu!

Ljubek srčkan sijoč pristen lahkoten navdihnjen radosten navihan sočen sladek lahkoten dan poln božanskega obilja!

Skupaj smo bile kot čebelice v panju, da sem se rešila iz te spletke. Ne bi rada romanizirala stvari preveč, ker sem resno povzročila bolečino najdražjim. Hvaležna sem, da se je vse tako obrnilo kot se je. To pa samo zato, ker smo skupaj to izpeljali do konca. Skupnost je dragocena. Ljudje, ki nas imajo res radi, so dragoceni.