MOČ SRCA

Naša moč je pomembna, ker s tem, ko jo pokličemo ali zahtevamo nazaj, pridobimo spet ustvarjalno energijo na svojo stran.

Tako se spet sprašujemo, kaj pa lahko naredimo, vseeno… Karkoli ta vseeno predstavlja.

Kaj lahko naredim, kljub temu, da nimam denarja? (Suzan Ashley - Kassandra)

Kaj pa lahko naredim?

Ne glede, kako majhen je korak, sem malo bliže svojim sanjam. Spet imam svojo moč nazaj. Spet iskreno ustvarjam lepoto časa in sem v svoji lepoti. To lahko delim. Dovolj je, da sem. Nič ne rabim spremeniti. Nič ne rabim dodelati.

Če me vsak korak vodi k mojim sanjam, sem vsak korak še bliže. To je pomembno in to šteje.

Osvobajam se vloge žrtve in se spominjam občutka moči, ko sem lahko naredila, kaj mi je šepetala intuicija. Sledila sem pozitivno navdihnjeni akciji. Čutila sem ponos, samozavest in notranjo moč. Vse naučene vloge žrtve so odpadle. Sem ženska, ki naj bi bila pridna, tiha, ubogljiva, poslušna, lepa, vodljiva, podrejena, brez da razmišlja s svojo glavo, nevidna, a hkrati očarljiva in ljubeča. To so samo lastnosti, ki so nas jih učili, da bi bile bolj pohlevne in uporabne za egoistične želje. Smo pa veliko več kot ženske. Smo duše, ki smo se prišle izraziti.

Danes izbiraj svojo pristnost in se izražaj! To je privilegij, ki ga zdaj lahko živimo za vse, ki se še ne morejo pristno izražati. Zato je pomembno, da sledimo svojemu srcu. Utrjujemo pot za vse, ki se nam še bodo pridružili.

Resnica se vedno izkaže, tudi zdaj se bo. Maske bodo odpadle in svobodno lahko smo to, kdo smo. Zato smo bile rojene, da izbiramo več sreče.

Živi svojo misijo in uživaj ta čudovit dan!

Bodi pogumna in sledi svojemu srcu!

USTVARJAJ LJUBEZEN

Življenje je prekratko, da ne bi ustvarjali. Karkoli.

Lahko je dobra pojedina. Danes sem si naredila vaflje po res dolgem času in so bili božanski! Puhasti. Hrustljavi. Božanski.

Lahko ustvarjamo red s čiščenjem doma. Ne moja priljubljena ustvarjalnost, ampak obožujem, ko imam čisto.

Lahko ustvarjamo kaj zahtevnega s svojimi možgani. Predavamo. Ali pišemo. Ali pojemo. Ali ustvarjamo glasbo. Ali prestavljamo pohištvo. Slikamo. Vodimo račune. Prodajamo. Vrtnarimo. Strežemo. Učimo.

Ali plešemo. Ali pijemo čaj. Ali uživamo.

Karkoli delamo, je lahko sveto. Ali ustvarjalno.

Samo predajmo se temu toku svetosti od znotraj. Tako smo mi svetloba in svetloba se pretaka skozi nas v druge.

Izbirajmo več sreče. To osrečuje nas, hkrati pa utrjuje vibracijo kolektivne zavesti. Tako ljubezen ostaja močna ali postaja močnejša.

Mi smo pomembni. Pomembno je, da sledimo srcu in izbiramo več sreče. Zdaj. Tako največ prispevamo.

Ljubek pristen dan poln božanskega obilja in užitka!

Sledi svojemu srcu! Zaupaj si! Ti to zmoreš!

PRISTNOST USTVARJANJA

Kako se lahko danes razvajaš? Imaš kaj prijetnega v mislih?

Jaz bom šla na sprehod. Zdaj je hoja moja obvezna terapija priklapljanja na harmonijo. Tako kot od znotraj, tako od zunaj. Tako kot od zunaj, tako od znotraj.

Naj me narava danes naolji, da bom lažje sprejemala vso ljubezen, ki jo ima Vesolje zame. Naj se mi odprejo vse pore, vsa duša, ves um, da vsrkam lepoto narave. Naj postane del mene. Naj to postane moja pristna narava, ki postaja otipljiva.

Naj bom mir.

Naj bolj ljubezen.

Bog uporabi me.

Blagoslavljam vse. Tako kot vesolje vsem želi le najboljše, tako jaz želim vsem najboljše. Tako narašča kolektivna zavest in se krepi v ljubezni. To postaja naša prevladujoča vibracija. Mir. Ljubezen. Harmonija. Obilje za vse.

Mi to zmoremo. Mi smo planet. Mi si to vsak dan to ustvarjamo, s tem, ko izbiramo srečo, mir, ljubezen, harmonijo in obilje za vse.

Močni smo. Skupaj pa smo še bolj močni. Čas je, da spet zavzamemo svojo moč srca. Če mu sledimo, smo pri sebi. Tako se lahko izraža naša pristna narava. To je naša moč. To je naša povezanost.

Prisvojimo si svojo moč ustvarjanja miru, harmonije, ljubezni in obilja za vse. Lahko jo uporabimo za dobro. Čas je že, da jo uporabimo za dobro. Vsi želimo, da bi bili naši otroci srečni, pa tudi mi sami.

Bodimo močni. Bodimo pristni. Tega smo vredni. Ni potreben bolj. Potrebna pa je vsakodnevna izbira. Znova in znova. Tudi vsak trenutek, če je potrebno, da se odločamo za mir, harmonijo, ljubezen in obilje za vse.

Zdaj se odločaš. Kaj izbereš, postaja tvoja realnost – zato izbiraj s srcem.

Ljubek srčkan pristen dan poln harmonije, ljubezni, miru in obilja za vse.

Sledi svojemu srcu! prav te vodi! Imaš svoj osebni garmin – sistem vodstva. Samo poveži se s srcem in že si vodena naprej.

LJUBLJENA! ZDAJ!

Ljubljeni smo. Zdaj.

Ne rabimo biti več.

Ne rabimo narediti več.

Ne rabimo se več spreminjati.

Zdaj v tem trenutku smo vredni ljubezni. Zdaj v tem trenutku nam je namenjeno, da živimo svoje poslanstvo – da smo srečni. Lahko si to podarimo. Lahko to izberemo – zdaj.

Seveda to soustvarjamo z drugimi. Ni ravne poti. Ni prave ali napačne poti. Skupaj smo v srečanjih – stičiščih, kjer zvozimo ovinke tako, da je vsem v zadovoljstvo. Soustvarjamo raj. Prepustimo se toku ljubezni.

Kaj bi naredila ljubezen?

Naša največja pustolovščina se začne, kot zares sledimo svojemu srcu. Postajamo pristni. Vse maske so manj pomemben, saj spoznavamo, da so bolj ovira kot prednost. Postajajo pretežke, da bi jih vzdrževali ali ohranjali. S tem, ko se osvobodimo ponarejenega ali narejenega, si dajemo svobodo in dovoljenje, da smo končno to, kdo smo. Naša pristna narava se izraža. Dodajamo svoj ščepec začinjenosti svetu. Če ne bi manjkalo nekaj. To je pika na i. To je veselje izražanja polnosti pristnosti duše.

Zdaj pa se imejmo dovolj radi, da si dovolimo pristnost. Vse v naravi deluje popolno in povezano. In tudi mi smo del narave, če le dovolimo naši naravi, da se izraža kot mi.

Imej se rada in uživaj ta dan!

Sledi svojemu srcu! Razvajaj se!

PESEM SRCA

Pesem je v mojem srcu. V meni je od nekdaj. Nisem samo ženska. Nisem samo človek. Duša sem, ki se želi izražati kot skupek vsega, kdo sem.

S tem, ko sem pristna, dovoljujem Vesolju, da se izraža kot vidik samega sebe. Sem kot ena ploskev diamanta, kjer ima vsak človek svojo zbrušeno ravnino. Skupaj pa smo vso Vesolje. Že samo zato mi vse, kar obstaja, želi srečo. Želi mi obilje. Želi mi uspevanje, cvetene in roditev sadov.

Želi mi Vesolje, da se polno izrazim – samo tako izražam njega. Ljubezen delam otipljivo. Fizično. Nevidna tekoča svetloba se pretaka v trdne oblike misli, besed, dejanj.

Vesolje želi najboljše za vse, ker tako želi sebi najboljše.

Vesolje se širi skozi vse nas. Zato vso Vesolje in še širše – navija za nas. Vse se odvija tako, da je najboljše zame in za vse druge. Povezani smo.

Zdaj pa je na nas, da dopustimo Vesolju, da nas ljubi. Vse nam želi dati. Vse želi za nas, kar si sami želimo. Želi si, da smo srečni.

Želi si, da smo izpolnjeni. Želi si, da ustvarjamo harmonijo tako, da sledimo svojemu srcu.

Čas je že, prerastemo stare vzorce trpljenja, prestrašenosti, krivde, sramu. Nič ni kaj plemenito. Mi trpimo, drugi pa tudi okoli nas. Noben spomenik ni vreden bolečin odpovedovanja sreči. Lahko vse teče lahkotno in prav je, da tako teče.

Ljubljeni smo. Vsi. Zdaj pa dopustimo, da se to zavedanje vtre v nas. Globoko. Za vedno.

Ljubek srčkan sijoč dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu. Sprejmi se. Uživaj v sebi.

ČUDOVITA SI!!

Po čem najbolj hrepeni srce? Zakaj pa si tega ne podariš?

Še vedno me pretrese vprašanje, zakaj pa ne živim svojih sanj? Zakaj še jih nisem uresničila?

Saj ne, da bi s prstom kazala na koga, ker tako potem trije kažejo name nazaj. Je pa res, da je prav, da sprejmem odgovornost za svoje življenje. Kje je moje osredotočenje?

Me vsaka najmanjša stvar vrže s tira ali se vrnem nazaj na svojo srčno pot? najboljše pa bi bilo, če sploh ne bi šla iz nje.

S tem, ko sem dovolila drugim, da me povlečejo v svojo dramo, sem se izogibala uresničevanju svojih sanj. Jaz sem dovolila, da me povleče stran. Jaz! Kar je zelo močno, saj lahko jaz zdaj naredim drugače. Jaz!

Drame drugih so lahko bile moj zelo priročen odgovor. Imam toliko ljudi okoli sebe, da sigurno zdaj kdo doživlja vsaj kakšno manjšo dramo. Bom zato čakala do večnosti, da se lahko vse uredi in se posvetim sebi? Nikoli se ne bo vse uredilo. Lahko pa si jaz uredim svoje življenje tako, da sledim svojemu srcu. ohranjam osredotočenost.

Sledim svojim sanjam, ki me kličejo.

Ves upor in togost je nastal iz tega, da nisem šla, ko me je intuicija klicala. Drugi nimajo nič s tem. To je bila moja strahopetnost, zdaj pa sem že malo bolj pogumna. Boljše poznam sebe in druge. Boljše poznam pomembnost moje vloge.

Dovolj je, če sem jaz to, kdo sem.

Ustvari si čaroben dan!

Sledi svojemu srcu! sledi sovjim sanjam. Sledi polnosti v sebi. Sledi navdihu. Sledi pozitivno navdihnjeni akciji! Bodi to, kdo si. Čudovita si!

LJUBEZEN VODI!!

Kaj lahko naredim, da se počutim malo boljše? Kaj bi naredila ljubezen?

Tudi, če je glas ljubezni tišji in ni tako vsiljiv, je najdragocenejše vodilo. Lahko preslišim glas strahu, ki glasno in vztrajno vsiljuje nemir. Glasnost nima nič s tem. Pomembno je, kako se jaz počutim ob tem.

Če se odločim prav – kar je zame prav – se v meni naseli mir. Začutim, da je tako prav. Čeprav je odločitev težka, je takoj, ko jo sprejmem, mir glavna sestavina. Vse v meni se sprosti. Zadiham.

Kolikokrat me je strah omejeval, da nisem polno zaživela? Mislim, da sem se sama tako odločila, ker se mi je zdelo bolj »varno.« Domače.

Kam me je pa to pripeljalo? Do še več istega, ker sem že imela. Ni pa mi prineslo kaj svežega, ali kaj navdihujočega.

Strah je v bistvu dolgočasen. Vedno mi pravi isto. Vsem nam. milijon razlogov, zakaj nekaj ne bi.

Ker sem… (karkoli tu sledi).

Ali ker nisem… (karkoli sledi tem trem pikicam).

Vse so samo bedni izgovori zamaskirani v neopredeljeno meglo.

Kaj če ne bi več verjela strahovom.

Ali.

Kaj če bi verjela bolj v svoji izjemnost?

Kaj če bi verjela bolj v svojo svetlobo?

Kaj če bi bolj verjela ljubezni?

Ni me strah strahov, ampak tega, kako močno lahko sijem.

Zdaj pa grem preko tega in živim najbolj polno, kar le lahko.

Uživaj ta dan!

Sledi svojemu srcu! vredna si dobrega življenja!

ČAROBNOST TEGA TRENUTKA!!!

Življenje je čarobno. Sprašujem se, ali vedno tako začnem. Vedno verjetno ne, ampak pogosto. Prepričujem sebe ali bolj navajam dejstvo?

Življenje je res lepo!

Vse prepogosto pa se ujamem v past mišljenja. Moje misli divjajo v krogu, kot hrček na kolesu. Ne nehajo se in ne nehajo. Komaj se pomirim z enim (problemom, težavo) izzivom oziroma »zanimivo situacijo«, že začnejo glodati drugo.

Sprehod pomaga.

Sprehod pomaga takoj, saj si razbistrim misli.

Takoj, ko se vrnem v sedanji trenutek, sem pomirjena. Spet čutim.

»Vse je dobro.

Vse je dobro.

In čisto vse je dobro.« (Sarah B.: Preprosto bogastvo)

Res je vse dobro! In res je čisto vse dobro.

Ne rabim verjeti vsem strahovom, ki mi jih možgani projicirajo v ta trenutek. Niso resnični. So samo naučeni programi, ali zavest strahu ali česar koli drugega, kar je manj kot ljubezen! Pa res želim zaupati in verjeti tem glasovom? Bi se odločala na podlagi njih? bi mi tako govorili prijateljski glasovi? Me to umiri ali še bolj razdraži? Kako se počutim ob tem – dobro ali vsaj malo boljše?

Kaj bi naredila ljubezen?

Vprašanje je včasih bolj pomembno, kot odgovor!

Ljubek pristen srečen dan poln božanskega obilja!

Bodi pristna!

POETIČNOST OBIČAJNEGA!!

Božansko je živeti!

Dovolj je bilo povprečnosti. Čeprav je tudi to lepo, na svoj način. Tako kot je običajno – praznično. Zares! Nič ni lepšega od dneva – podarjenega, ki ga lahko preživim doma. Povabi me gozd in to je tako običajno.

Sprehod.

Sploh pa ni nič običajnega v sprehodu! Napolni me z energijo, kot bi bilo mistično potovanje v druge čarobne svetove – ne pa samo navaden sprehod! Narava nam res daje toliko in je tako bogata! Radodarna!

Torej je blagoslov vse, kar delamo z vsem srcem! To je pravo razkošje.

Prepusti.

Prepuščam se, naj me narava vodi. Naj me bogati na svoj neprecenljiv način. Nič mi ne more dati tako dragocenih izkušenj in polnosti, kot mati Narava! Res živimo na lepem barvitem čudovitem čarobnem planetu!

Zdaj pa srkajmo vso to lepoto, ker je ta del tudi nas. Mi smo narava, zdaj pa ji prisluhnimo! Mi smo del narave in je prav, da ji res prisluhnemo!

Lahko zaživimo polno. Z vsem srcem! Samo dopuščam, da se narava izraža skozi mene – kot pristnost!

Božansko!

Lep izjemen dan in izjemno življenje!

Sledi svojemu srcu! Poslušaj se!

DAROVI IZ SRCA!!

Malo se mi začenja dozdevati, da moji darovi niso bili dani samo zame. Bili so podarjeni, da bi jih delila s svetom. Sebe in svoje ustvarjanje je najlepše deliti s svetom, da res lahko zaživim polno svoje življenje.

Kako naj živim svoje poslanstvo, če se zadržujem nazaj? Če sem tiho? Če močim? Če sem zadržana?

Rojena sem bila zato, da polno predajam zaklade svojega srca naprej. ni čudno, da živim v omejenem svetu, če jih stiskam k sebi. Skoraj kot koklja, ki ima svoje piščančke pod varnim okriljem peruti. Čas pa je, da ti mali piščančki zaživijo zase in svoje življenje.

Jaz sem tukaj samo, da bi ustvarjala. Tu sem zato, da bi delala, kar me veseli. To je najdragocenejše. Nisem tu, da bi presojala svoje delo. Če bi ga, se mi nikoli ne bi zdelo zares dokončano in bi potem samo še delala popravke. Tu pa nisem zaradi popravkov ali da bi nekaj ustvarila popolno. Če je dovolj dobro, je to dovolj. Potem pa pustim. Ni popolnosti. Vse je v procesu nastajanja. Ne rabim hrepeneti po popolnosti. Če je dovolj dobro za Boga, je tudi zame. Ker iskanje popolnosti je samo zavlačevanje naslednjega navdiha ali klica intuicije po drugem ustvarjanju. Po novem navdihu, ki me čisto prevzame.

Dovolj je bilo togosti, čas je, da polno zaživim! Juhu!

Vse me kliče naprej!

Ljubek srčkan dan poln obilja ustvarjanja!

Sledi svojim sanjam. Sledi svojemu srcu!

ODPRTO SRCE!

Lepo mi je. Vem nič novega.

Diham. Vem, tudi tu nič novega.

Uživam. Tudi tu nič novega.

Hm, malo pa že!

Dovoljujem si sprejemati vse, kdo sem. Dovolim si uživati v vsej svoji lepoti in polnosti. Tako uživam v petju ptic, vetrcu in zahajajočem soncu.

Rada sem v naravi. Tukaj mi je res všeč. Polno je. Bogato.

Narava me je obdarila s takim obiljem lepot. Bele cvetlice vsepovsod bogato cvetijo. Čebelice plešejo na močno roza opojnih cvetovih in srkajo med.

Kako dobro je, da sem sredi narave. Prav objema me s svojo lepoto. Kliče me, da sprejemam še več. Naj še bolj odprem srce. Naj še bolj ljubim. Naj ne opazujem s strani, ampak polno živim.

Narava me kliče, da polno sprejmem vse darove zame. Še bolj pomembno pa je, da podarim vse darove z vsem srcem. Nosim jih v srcu, da bi jih delila. Samo to. Samo zato so mi dani. Najlepše pa je, da je to moja največja sreča, da sem lahko pristna in se izražam.

Ljubezen je v zraku. Čutiš čarobnost?

Ljubek radosten lahkoten srčkan srečen dan poln božanskega obilja!

Sprejmi lepoto, ki jo imaš v sebi in jo z vsem srcem daj naprej. tega si vredna in zaslužiš si, da si srečna!

VABILO JE ZATE!!

Kaj če bi si za sebe mislili, da smo močni? Kaj če bi si zase mislili, da smo ljubezen?! Kaj pa, če bi to res vedeli!!!

Smo!

Vse to smo!

Smo močni!

Smo ljubezen!

Pa ne samo to!

Smo tudi ljubljeni bolj, kot si lahko sploh kdajkoli predstavljamo.

Ljubljeni smo!

Sonce me kliče, tako da bom danes bolj hitra. Dogaja se. Na polne! Saj veš, običajno. Diham. Sem. srkam lepoto. Sem harmonija, ker me obdaja. Sem sreča in veselje. Zagon.

Veš kaj, imam se polno rada.

Učim se sprejemati sebe. Pomagajo mi afirmacije. Samo da podelim katero iz knjige Julie Cameron – Umetnikova pot…

Moja ustvarjalnost je zdravilna zame in za druge.

Pripravljena sem dovoliti Bogu, da ustvarja prek mene.

Moje sanje prihajajo od Boga in Bog jih ima moč uresničiti.

Pa kaj ni to lepo! Malo se naravnam, pa je vse poravnano. Vse cvete in si poje od sreče. Vse se topi v objemu sonca. Sledim srcu in si končno dopuščam, da sem ustvarjalna! Božansko! Zares božansko! Življenje je prekrasno!

Zdaj pa res! sprehod kliče! Sprejemam povabilo!

Čao!

Me že več ni!

Ljubek naraven iskren sočne dan poln božanskega obilja! 

Zacveti, moja draga! Zacveti! Juhu! Življenje je prečudovito! Prekrasno! Izjemno! Čaubau!

POLJUBI LJUBEZNI!

Ljubezen je odgovor. Veselim se tega, da lahko živim po svoje. To je ljubezen do sebe. Narava je ljubezen, saj me objame s svojo čarobno energijo. Me že kliče.

Zdaj sem polna nekih misli in mi možgani kar uidejo tja. Pa je to moje? je to moje sranje? Sem se že prej tako počutila?! Ne! Torej vso to sranje vračam pošiljatelju.

Danes si bom naredila lep večer. Brala bom knjigo. Prižgala si bom svečko. Mogoče celo zakurila v peči. Kaj pa vem. Si skuhala čaj. Malo se bom razvajala, ker si to zaslužim.

Dovolj imam! Vračam pošiljatelju! Nisem več pripravljena procesirati tega sranja za vas. Tako je!

Želim se počutiti dobro in zdaj to izbiram. Mislim da bom še malo bolj uživala. Sprehod me vabi. Kar bom izkoristila!

Prej se je telefon poigral med pogovorom. Druga oseba me ni niti slišala, kaj sem govorila. Bilo je tako hecno, kot bi odpirala usta, pa ne bi bilo zvoka. Oziroma sem oddajala glas, samo se ni prevedel naprej. prenesel. Velikokrat sem se tako počutila kot otrok. Bila sem tam. Bila sem pridna. A se je nekako izgubilo to, kdo sem, kar sem želela povedati.

Zdaj pa želim, da moje življenje govori zame. Svobodna sem. moja dejanja izvirajo iz ljubezni, najprej do sebe. Vse je ljubezen do sebe, ker drugače je tako ni. Drugače je prošnja ali klic po ljubezni. Bolj iz obupa, kot iz resnične želje po povezanosti.

Drame drugih niso moje drame. So neki – tihi ali manj tihi – prdci, niso pa nevihte, ki bi mi obrnile moje življenje na glavo.

Moje življenje je v harmoniji in zdaj si to komaj zares dopuščam. Diham. Sem. Pristna. To je dovolj.

Ljubek srčkan iskren dan poln božanskega obilja!

Sprosti se v življenje samo, da te poljublja. Vredna si dobrega življenja.

POSLUŠAJ SE!

NE! Ne dam svojega miru! Ne dam svoje energije! Dajem jo samo za svetlobo in ustvarjanje dobrega!

Dovolj imam dobronamernih nasvetov, za katere nisem niti vprašala! Preko glave jih imam! Še čez!

Dovolj je, če poslušam sebe. To je preko dovolj.

Imam čudovit dom. Sem, to kdo sem. Pristna. Tako da je vse, kot je prav – zame. Drugi pa si naj ustvarjajo po svoje.

Ahhh, že občutim mir. Ali vsaj več miru. Potem pa si obljubljam, da grem v naravo! Malo. Kar tako. ker me kliče sonce. Kliče me harmonija in prav je, da se ji odzovem. Veš kaj. Lepo mi je. Lepo življenje imam. Zares. Všeč mi je. živim po svoje.

Saj ne vem, ali prepričujem sebe ali druge. Vedno prepričujem sebe. To je to.

Na potovanje grem. K morju! To mi je zelo dragoceno in sem presrečna, da grem! Komaj čakam, da bom slišala morje, kako valovi. Pa kako bom nabirala školjke. Si namakala noge in hodila bosa. To bo božansko! Naj me narava še bolj objame, kot doma. Zaupam, da bom vse dobro krmarila. Vonjala bom vonj borovcev in vpijala sončne žarke. Samo bila bom. Dihala. Uživala.

Še bolj pomembno kot to, kaj bom – je to, kaj je zdaj.

Zdaj uživam. Zdaj diham. Zdaj živim svoje polno življenje. Zdaj samo sem. to je dovolj.

Naslednji trenutek pa bo prinesel točno to, kar bi naj. Še več tega miru in harmonije narave.

Uživaj mi ta dan!

Sledi sovjemu srcu! Poslušaj se!

MIR! MIR. MIR!

Bog tukaj sem. Počivam točno tu, kjer sem. Zadovoljna sem točno tu, kjer sem. ali pa se vsaj učim. Bog, vodi me.

Pravzaprav ne gre toliko za počivanje. Gre za sprostitev. Sprejemanje. Sem, kjer sem.

Danes sem povlekla karto Toshe Silver in dobila tako lepo sporočilo. Contentment. Zadovoljstvo.

Lahko se naučim, da sem mirna točno tu, kjer sem. Točno takšna, kot sem. s točno tem, kar imam.

Sem točno na pravem mestu, ker če ne bi bila drugje. Imam točno to, kar imam, ker je to dovolj, če ne bi imela kaj drugega. Sem točno to, kar bi naj bila, ker drugače bi bila kaj drugega. Vse moje izkušnje so me pripeljale do tega dragocenega trenutka. Točno zato so dragocene.

Dobila pa sem še eno pomembno sporočilo iz kart. Poslala mi ga je prijateljica. Pozabi na vse zahteve drugih. Sledi svojim sanjam. Iz kupčka kart, ji je ena še kar skočila ven. Vso sporočilo me je tako ganilo. Kot bi točno vedela, kje sem in kaj potrebujem. Osredotoči se. To je bilo eno od sporočil.

Spomnila pa sem se še nečesa, kar sem prebrala v knjigi! Tako me je presunilo, da sem dobila solzne oči. Zraven sem si naredila tri klicaje.

 

»Če potlačite sanje zato, ker je sanjati kaj takega neodgovorno, ste neodgovorni do sebe.«

Julia Cameron (Cameron, Julia. Umetnikova pot, 2018, str. 269.)

 

To je to.

Ljubek ustvarjalen dan poln božanskega užitka!

Sledi svojemu srcu in svojemu sijaju! Uživaj!

V TOKU

Gibanje! Sigurno se zdaj ne gibam, saj pišem. Morala. Zares. Morala! Pa tudi želim si uvesti prisilnih dvajset minut hoje. Sprehod mi da tako veliko!

Danes sem samo zavila v gozd in je začelo deževati. Vso to šumenje kapljic! Popolna harmonija pronicanja vode globlje v gozd je bila čudovita! Zgornje plasti listja so počasi popuščale pod težo kapljic dežja. Tako so se vdale pod težo in kaplje spustile do zemlje ali vsaj naslednje veje. Meni pa so še sočne žive zelene krošnje vedno bile dežnik. Ves gozd je vzvalovil od navdušenja pričakovanja vode, da napoji vso bit življenja. Bila sem prisotna v veliki zabavi prepletanja dežnih kapljic in njihovega prodiranja globlje – vse do zemlje. Ves gozd je vztrepetal!

Danes sem sprejela vabilo v gozd, ker sem si želela sprehoda. Presenetil me je s svojo toplino in bogatim sprejemom. Vsi moji čuti so bili napolnjeni z milino. Pele so ptice, listje je šumelo v blagem igranju z dežnimi kapljicami. Objela me je pomirjujoča toplina zelenja, ki se je zdaj šele okrepila. Pri vhodu v gozd pa je me je čakal zeleno roza tulipan! Končno se je odprl. Bil je kot kralj, ki me pozdravi in mi izreče dobrodošlico.

Res je bilo čarobno! Nadihala sem se! Spet sem se povezala ne samo z naravo, ampak tudi z naravo v sebi! Vse v meni je pripravljeno cveteti! Zeleneti. Oživeti, kot gozd v slavljenju dežja! Sprejemam z vsem srcem!

Ljubek bogat pristen dan poln božanskega obilja!

Čarobnost nas obkroža! Sprejmi jo v svoje srce! Ti si čarobnost! Ne pozabi!

PREPLETENA S SVETLOBO

Danes sem prebrala, da smo prav tečni, če ne ustvarjamo. Take smo ustvarjalke. Tu mislim, da je podobno z moškimi, taki so – ustvarjalci. To drži za oba spola.

So poli samo omejitve ali razmejitve, da bi ustvarili umetno pregrado med nami? Ko pa lahko toliko lepega ustvarimo! Skupaj! Seveda tudi skupaj!

Čarobno je ustvarjati sama! Ko pa se združi moč dvojine, pa ideje in izvedba kar letijo skupaj! (Mogoče so zato vpeljane, kako se reče, cinične pripombe (vojne) med spoloma. V resnici si vsi želimo povezati.)

Zaupam, da se bolj in bolj odpiramo temu, da sledimo svojemu srcu. Spol nas ne določa, da smo kot osebe prijazni ali neprijazni. Ali srčni ali ne srčni. Smo, kdo smo. Lahko smo svobodno pristni in sledimo svoji naravi srca. To nas pelje najdlje.

Lahko igramo igre spola, ali igre nadvlade ali podrejanja. Ampak to je samo igra. Ni resnična. Resnično pa je povezovanje. Zato, danes, odprimo srce. Povežimo se najprej s sabo, potem pa še z vsemi drugimi. Ljubimi. Ali ljudmi, ki bodo komaj postali to. Nikoli se ne ve!

Ljubek sočen dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu in strasti, ki jo imaš v njem. Živiš ali zares živiš!?! Uživaj mi!

RAZPRI SRCE SVETLOBI!

Življenje je prekratko, da bi živela v preteklosti. Ne bom se več podajala v zanke, ki me želijo izžeti in me prikleniti nazaj. Zdaj sem pripravljena biti gibčna in se podati naprej. uživati ta trenutek. Seveda polno čutim, kar se je zgodilo. Seveda pozdravim vse, kar pride na plano, da se lahko rane zacelijo. Dovolim svojim čustvom, da se izražajo. Polno jih občutim in vidim, čutim. Potem pa jih spustim. Grem dalje.

Ne bom se več obtoževala za vse, kar sem naredila ne tako dobro. Ne bom. Izguba časa. To je hranjenje temnega volka, jaz pa želim hraniti takega, ki bel – polnega svetlobe. Drugega pa želim izstradati, da se ne bo več počuti tu doma. Ni dobrodošel, ker je razdiralen.

Čas je, da sem jaz svetel vok, ki je napolnjen z ljubeznijo. No. Ne volk. Volkulja. Pa to no, divja žival, ki živi pristno in je povezana s svojim instinktom. Saj je spol res nepomembne. Predpisuje mi vlogo, ki bi jo naj igrala, tudi če ni moja pristna narava. Zato se (tudi) tega osvobajam.

Diham s polnimi pljuči.

Zdaj lahko živim drugače. Zdaj se lahko odločim drugače. V preteklosti pa ne morem nič spremeniti. Zakaj bi se torej brezplodno vračala tja? Jemlje mi vso moč in energijo, ki jo lahko uporabljam za izbiro sreče zdaj! nežna, sočutna in razumevajoča sem s sabo. Predvsem pa ljubeča. Nisem se rodila, da bi bila popolna. rodila sem se, da bi bila popolnoma jaz – pristna. To je dovolj.

Ljubek pristen sočen dan poln božanskega obilja!

Zasij! Razcveti se! Lepa si! neguje svetlobo v sebi. Hkrati pa bodi sočutna, ko radostno rasteš! Razpri se svetlobi, da ti napolni srce!

VSRKAJ SVETLOBO!

Svoboda je, da lahko živim po svoje. Čisto po svoje. Tako, kot mi je.

Kaj pa si želim?

Miru!

Mir je danes moja mantra.

Najlažje pa živim mir v naravi. Ali doma. V zavetju mojega ljubega doma. Tu se počutim sproščeno in doma. Tu so prijetne energije, ki me hranijo in mi koristijo. Tu so energije, ki me krepijo. Tu si polnim svoje baterije. In v naravi. To je moje zavetje. To je moje varno zavetje. To je moja banka energije, ki nikoli ne presahne. To je moj polnilec in hkrati uravnalec.

Narava in dom mi vedno dajeta energijo. Tako prijetno. Srčno. To me radosti in me spet poveže z mojim smislom.

Zunaj vse postaja tako lepo zeleno. Listje počasi odvija svoje nežne poganjke, ki kot drobni cvetovi oživijo lesene vejice. Prosojni so za svetlobo in jo ujamejo vase, da jo malo zadržijo. Potem pa mi jo dajo z veseljem naprej. Napiti so s soncem. Srkajo svetlobo, ki pa hrani njih in vso drevo. Razvijajo se v brste lepote, ki ustvarjajo listje celega drevesa! To pa je pravo bogastvo!

Danes se razpri kot list in vsrkaj svetlobo!

Uživaj mi ta dan na polne!

Sledi svojemu srcu! Poveži se in ostani povezana!

LJUBEZEN NARAVE

Življenje je čarobnost.

Življenje je polnost.

Življenje je dragocenost.

Zdaj si želim, da bil lahko zares polno ljubila! Živim v tako lepem svetu!

Kdaj tako tavam v svojim oblakih prepredenosti misli, da niti ne želim videti lepote. Imam kopreno, ki je temna kot noč, čez oči in nič ne vidim. Niti ne slišim.

Zdaj pa slišim petje ptic. Zdaj slišim radostno žvrgolenje.

Zdaj me vsa narava šarmira. Vabi me v svoj čaroben svet, kjer je vse ovito v harmonijo. Stopam proti njej. Stopam v raj. Dovolim si čutiti vso to mirnost in harmonijo. Vsrkam jo vase in jo ugnezdim v sebi. Dopuščam lepoti, da me prežame.

Narava v meni ima dom. To je moje gnezdo ljubezni. Dopuščanje, da se me narava dotakne. Dopuščanje, da me narava prežame in me objame s svojim mirom, ljubeznijo, svetlobo in harmonijo.

Zaupam.

Dopuščam.

Sprejemam.

Zaupam sebi. Lahko sprejemam namige in vodstvo. Jaz sem del narave. Narava je v meni. Vedno mi je blizu, če želim. Vedno sva si blizu, če le dopuščam bližino. Takoj, ko se želim počutiti malo boljše, me povabi z vso silovitostjo naprej. Objame me še več ljubezni. Sprejemam. Sem. Čutim globino harmonije. Postaja mi domača. Mir se je naselil v meni. Za vedno.

Ljubeč radosten naraven vesel dan poln božanskega obilja! 

Sprosti se v mir. Življenje je preveč čarobno, da bi živela z zaprtimi očmi.

 

ENOSTAVNO LJUBEZEN

Berem tako lepo knjigo. Kje jo imam? Pri roki. Nina George The little Paris bookshop, kjer na strani 114 piše… bom najprej v angleščini prepisala, da si vsak sam to prevede. Potem pa bom prevedla.

Torej.

»…but it's ridiculous to interpret abuse as love.

…

Do you know what my mother used to say?

…

She said that far too many women are the accomplices of cruel, indifferent men. They lie for these men. They lie to their own children. Because their fathers treated them exacly the same way. These women always retain sone hope that love is hiding behind the cruelty, so that the angush doesn't drive them mad. Truth is, thought, Max, there's no love there.

…

And the children, the delicate, little, yearning children, … do everythig they can to be loved. Everything. They thing that it must somehow be their foult that their father cannot love them. But Max, … it has nothing to do with them. We cannot decide to love. We cannot compel anyone to love us. There's no secret recipe, only love itself.«

Prevod, kot sem obljubila. (Prav morala sem se ustaviti, ker drugače bi še kar pisala, toliko je lepih delov, odstavkov!)

»… vendar je smešno razlagati zlorabo kot ljubezen.

…

Veš, kaj je rekla moja mama?

…

Rekla je, da je veliko preveč žensk sokrivk s krutimi, brezbrižnimi moškimi. Za te moške lažejo. Lažejo lastnim otrokom. Ker so njihovi očetje z njimi ravnali popolnoma enako. Te ženske vedno ohranijo upanje, da se za krutostjo skriva ljubezen, da jih tesnoba ne spravi ob pamet. Resnica je, Max, da tam ni ljubezni.

…

In otroci, občutljivi, majhni, hrepeneči otroci, … naredijo vse, kar lahko, da bi bili ljubljeni. Vse. Menijo, da mora biti nekako njihova krivda, da jih oče ne more imeti rad. Ampak Max, … to nima nobene zveze z njimi. Ne moremo se odločiti za ljubezen. Nikogar ne moremo prisiliti, da nas ljubi. Ni skrivnega recepta, samo ljubezen sama.«

Naj knjiga govori sama zase. Mislim, da ni potrebno komentirati. Vse je jasno. Je ljubezen. Ali je ljubezen!

Ljubek čaroben ljubeč dan!

Ustvari si čaroben dan. Vredna si ljubezni. Ljubezen se občuti fantastično!

ENOSTAVNOST LJUBEZNI

Življenje je tako lepo! Zakaj bi si ga zakomplicirala bolj, kot je potrebno?!

Diham. Sem! Obstajam! To je dovolj. Dovolj za danes.

Rada bi se otresla vseh pričakovanje drugih in samo zaživela do konca. Rada bi samo polno živela v tem trenutku.

Mogoče še ne vem, kam točno grem. Ampak daj mi mir, Bog, Ljubezen, da sem zdaj v tem trenutku sproščena. Dokler jasno ne začutim svoje poti in poslanstva.

Mogoče pa je zmedenost samo izgovor, da nič ne naredim. Pa saj mi ni treba. Ob pravem času bo klic tako mogočen in močen, da ga nič ne bo moglo utišati.

Nič mi ni treba. Samo utelešam veselje do življenja. Če samo pogledam ven moje čudovite tulipane, kako božansko pisano raznobarvno cvetijo, se vsa raznežim. Ko pa še pride kakšna čebelica mimo in vse še obogati s svojim bzzzzzz, pa še je svet popolnejši. Narava je popolna v svoji prvinskosti. Tako kot je naša narava popolna – od znotraj navzven – v naši prvinskosti. Samo prepustimo se pristnosti in pozitivno navdihnjeni akciji. Narava nas ne bi vodila drugam, kot v ljubezen. Ne bi nas vodila drugam, kot v širjenje. Ali vsaj v sprejemanje tega, kdo smo.

Zaupajmo. Bodimo samozavestni, narava in naše notranje vodstvo nas vodi prav.

Vem, čisto revolucionarno. Čisto resnično.

Vse dela za nas.

Ljubek pristen srečen srčkan dan poln božanskega obilja!

Sprejemaj čarobnost, ki je zate! Res je zate! Zate je! Vse je zate! Vse dobro je zate!!! Vse je za tvoje dobro!

BOŽANSKO SLASTNO SLADKO!

Božansko je živeti življenje, ki ga lahko živim po svoje. To je pravi privilegij. To je dragoceno in neprecenljivo. To je prava umetnost. To je radost.

Kaj bi delala, če bi res sledila svoji strasti?

Kaj če bi danes ustvarjala prihodnost, kot si jo res želiš?!!

Zdaj pa zasij. Imej se rada. imej veselje do tega, kar si in kdo si. imej veselje do tega, kar delaš.

Danes sem si dovolj pomembna, da izbiram s srcem. Lahko živim po svoje. Lahko sijem. Lahko sem samosvoja in srečna. Lahko sem vse, kar mi moja domišljija dovoli.

Lahko živim po svoje in to mi je dovolj. Meni je pomembno, da sem jaz izpolnjena. Rada se imam.

Dopuščam življenju, da me ljubi.

Prejemam z odprtim srcem. Lahko živim po svoje.

Mislim, da sem si danes tolikokrat to ponovila, da res to utelešam in res to živim.

Res se imam rada.

Rada imam svoje življenje.

Ne rabim nikogaršnje dovoljenje, da živim po svoje. Samo svoje. To je dovolj. Bogata sem in to je moja prazničnost.

Lahko živim še bolj pristno v vsej svoji lepoti. Dopuščam življenju, da se razgrinja v vsem svojem bogastvu.

Življenje je lepo in polno presenečenj. Vse želim doživeti.

Ljubek radosten razigran blažen dan poln strasti in božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu. Sledi svojemu sijaju! (Joseph Campbell) Zaupaj si. vredna si dobrega življenja. To je mogoče zate. Vredna si.

KLJUČNO POZNAVANJE SEBE

Lepo je, da sem to, kdo sem. Prava modrost je, da spoznavam in poznam sebe. To je ključno. Samo tako lahko zares živim pristno in ljubim z vsem srcem. Najprej sebe. Potem pa vse drugo ali druge. Vse se začne pri sebi. Najprej pometi pred svojim pragom. Tako je to. Nekaj je že v ljudski modrosti.

Lahko zaživim bolj pristno. Če bi začela vse uporabljati, kar vem, bi moje življenje vzcvetelo. Pa še nekaj je.

Tu je potreben presledek, ker je pomembno. Povedala pa nam je to Suzan Ashley.

Namesto, da bi ustvarjali svojo resničnost, živimo po pričakovanjih drugih.

Danes sem si dovolj pomembna, da ustvarjam svojo resničnost. Zdaj.

Danes in samo danes sem si dovolj pomembna, da živim pristno.

Danes in samo danes živim, kot da se imam res rada. To je moje življenje. In to je moja zmaga.

Danes.

Rada ostajam povezana s sabo in naravo okoli mene.

Ljubek pristen srečen srčkan sočen sijoč dan poln božanskega obilja!

Razcveti se v vsej svoji lepoti. Uživaj življenje na polno. Vredna si tega, da zacvetiš. Božanska si. Sledi svojemu srcu. prav te vodi. Obudi strast v sebi. Kaj te zdaj navdušuje!? Zdaj pa temu sledi!

LJUBEZEN! LJUBEZEN...

Življenje je dragoceno in praznik! Vsak dan se pred mojimi očmi spreminja običajno v zaklade srca!

Ljubim svoje življenje!

Rada imam njegovo glasbo. Rada imam glasbo narave, ki me uglasbi v harmonijo!

Počutim se prav ganjeno in ljubljeno, da sem tako zelo ljubljena – na tak oseben način. Tak, ki je blizu meni in je meni pisano na kožo. Ne samo to! Tako zelo sem ljubljena, da mi vse to seže prav pod kožo! Polni mi srce! Polni mi mojo dušo! Res sem izjemna in čutim, kako me življenje ljubi!

Počutim se tako dragoceno in ljubljeno!

Počutim se tako zelo navdihnjeno!

Pristnost in pristni iskreni odnosi so pomembni! Najprej pa je pomembno, da imam take odnose s sabo!

Lepo življenje imam.

Čutim, da ljubezen do mene samo odpira še več ljubezni, da pride do mene.

Uživaj mi ta dan!

Sledi svojemu srcu! zdaj!

UživaM!

Danes uživam!

Kako sem bila besna. Saj ne! Jezna pa! Imela sem predstavo o tem, kako bi moralo biti. Pa je bilo drugače. Pa je to res slabše?! Hmmm! Po čigavih pravilih!!! Mislim, da je vse vedno najboljše zame!

Moje predstave – so samo to – predstave! To ni resničnost!

Resničnost je zdaj in tukaj, čudovita! Najlepše pa je, da ko jo objamem – tukaj in zdaj – se spremeni v čarobnost!

Zdaj in jaz postaneva prijatelja. Ne upiram se več. Ne trpim, zaradi lažnih pričakovanj ali predstav. Sprejemam. To me čisto osvobaja! To je dragoceno bolj kot vse!

Najlepše je, ko polno uživam ta trenutek! Spet je življenje čarobno in lepo!

Bolj kot življenju pravim DA ali JA, bolj mu dopuščam, da me ljubi! Bolj se mu predajam, bolj me ljubi na meni unikaten način. osebno mi kaže, kako me ima rado. Na tak, meni poseben način.

Ljubim svoje življenje!

Polna sem energije!

Prav blagoslovljena sem!

Uživaj mi ta dan, ker si vredna tega!

Dopusti življenju, da te ljubi! Imej se rada! še bolj se sprejemaj in uživaj ne samo v tem dnevu, ampak tudi v sebi!

VSE NAS VOSI K OZDRAVLJENJU

Jeza je zdravilno čustvo, vse dokler ne škodim drugim in vse dokler je ne tlačim v sebi. Tako si naredim trajno škodo, saj ta strup nenehno kroži v meni. Enako kot zamera ali zagrenjenost.

Jeza nas opozori, da nekaj ne bo šlo več tako naprej, kot je bilo do zdaj. Naše meje so bile prestopljene. Jez več ni mogel zadržati krivice ali neudobja. Voda je prestopila bregove in vse je poplavljeno.

S tem, ko smo se učile in sprejemale vlogo pridne punčke (ženske), ki si nadene nasmeh na obraz, čeprav ji para piha ven pri ušesih, je zelo škodljiva. Vso prigovarjanje, da nismo lepe, ko smo jezne, se držimo jezno ali smo glasne, je zasidrano v nas kot ovira pristnosti. Govorijo nam, da smo prezahtevne, ko pa si želimo samo, da bi se naša čustva upoštevala. Najprej pa jih moramo upoštevati same.

Namesto, da bi občutila jezo, občutim sram in krivdo, ker jo tu. Bolj ko jo želim potlačiti, bolj sili na plano. Govorijo nam, da smo preveč glasne, da smo preveč in naj se obnašamo, kot se spodobi. Nekako se naučimo dati masko na obraz in vse zadržimo pod površjem.

Zdaj pa je čas, da to sproti počistim. Jezna sem. Rabim mir. Daj mi prostor, da to predelam pri sebi. Potem se bova pogovorila. Ne sili v mene, ker bom izrekla kaj takega, kar v resnici ne mislim. Prizadela bom tebe ali sebe. Rabim čas. Jez bo spet zdržal vse. Rekal se bo vrnila nazaj v struge. Vse poplavljeno se bo izsušilo.

Jeza nas zdravi, saj nas ščiti pred prekoračitvijo mej ali zatajevanjem pristnosti.

Ljubeč radosten srčkan iskren dan!

Praznuj bogastvo občutenj. Sledi svojemu srcu! izražaj svojo pristnost. Sprejmi se. Vse je dobro zate. Vse je zate!