NAVIHANA

Včeraj sem slišala nekaj tako dobrega na instagramu (adamcam10), da je čas, ne samo da spustim ljudi, ki me ne cenijo, kot to kdo sem – ampak tudi delčke sebe, ki so si še želeli dobiti neko odobravanje od njih.

Čas je, da spustim vse delčke in dele sebe, ki so še privlačili take osebe v moje življenje.

Za tem se skriva neko noro obdobje.

Še bolj pa se skriva v sem tem neko noro občutje preteklosti, ko sem želela, da bi me mami videla, me objela in zalila s svojo ljubeznijo. Me opazila in mi rekla, da me sprejema. Da bi to res čutila. Za tem se skriva neka želja po potrditvi, da si želim biti ljubljena, taka kot sem. Izjemna. Lepa. Radostna. Vesela. Polna navdiha. Zakomplicirana. Mehka. Nežna. Močna. Nesigurna. Ustvarjalna. Navihana. Polna energije in raziskovanja, radovedna. Umirjena. Družabna.

Samo želela sem si biti videna in slišana. Samo želela sem si biti sprejeta.

Zdaj pa sem odrasla že kar lep čas. Vse to ni bila nikoli naloge mame, da mi da. Mogoče kot otroku. Ampak zdaj je to moja naloga.

Moja radostna rast. Prijavila sem se v šolo življenja, da se naučim poponoma sprejemati sebe. Prijavila sem se, da se imam rada skozi ves proces učenja odgovornosti, da si ustvarim življenje, kot si ga res želim.

Tu sem, da bi polno izražala sebe, da bi bila (malo) navihana in samosvoja.

Vse skupaj bo prehitro minilo. Zakaj si ne bi naredila življenja po svoje, da bi ga res lahko uŽIVAla na polno!? To bi bilo izjemno. To bi bilo fantastično. Lahko je že zdaj!!! Kaj bi čakala?! Moja točka moči je tukaj in zdaj.

Preteklost je mimo, prihodnosti še ni. Torej je najboljše, kar lahko naredim, da uživam ta trenutek.

Bili smo na pokopališču in vse te svečke so me zbudile. V meni so prebudile ogenj, da bi res rada zaživela. Prehitro bo minilo to življenje, zato bi ga rada vsaj živela po svoje. Tako, da lahko vsaj rečem, da sem to naredila po svoje. Da sem uživala in delala tako, kot je meni bilo super. Rada bi bila ponosna nase, da sem živela po svoje. To je največ, kar lahko živim.

Spomnila sem se, da ko sem bila otrok, sem vedno zamenjala besedi kopališče in pokopališče! Nikoli mi ni bilo jasno, kam gremo. Ali rabim kopalke za pokopališče ali ne!?

Lahko se veliko naučimo iz tega minevanja. Tukaj smo tako kratek čas, kot bi samo pomežiknili. Zakaj ne bi vsaj uŽIVAli pri tem??!!?

Življenje je prekratko za obžalovanja. Zdaj si uresničimo kakšno željo srca in plešimo skozi dan!

Ljubek sočen sijoč sladek navihan razigran jasen kreativen celovit iskren svoboden raznolik optimističen jasen dan poln božanskega puhastega obilja!

Sledi svojemu srcu! Naj se pustolovščina začne! Pogumna si bolj, kot si predstavljaš!

POGUMNEJŠA KOT KDAJKOLI

Brala sem zanimivo knjigo o čarovniji, nadaljevanje A tale of magic – A tale of witchcraft Chris-a Colfer. V njej je opisano, kako so misli napeljane na negativno z urokom. Ponavljajo se skozi vso knjigo in glavno junakinjo spravijo v nešteto težav. Dvomi vase. Drugih ne spusti blizu.

Kaj če bi se potrudila zase in si podarila toliko lepih misli, da bi me zasulo z ljubeznijo?! Navajena sem, da vse nekako obrnem v negativno. Avtomatsko. Če tega negativnega ne ujamem pravi trenutek, se razrašča v še več negativnega. Vse dokler ni tako močno, da tega ne želim več, saj se počutim slabo in še slabše. Ta momentum (zagon) želim ustaviti čimprej. Ne želim, da iz kepe snega nastane cela snežna krogla, ki zapre dolino.

Kaj lahko naredim, da se počutim boljše?

Dovolj imam tega negativnega notranjega govora. Samo izgovor je, kako mi ni treba narediti nič in kako ostati nemočna. Lahko spustim svojo lenobo in tudi trmo notranjega otroka, ki se še želi počutiti slabo. Dovolj je bilo teh nezrelih odzivov. Ali vloge žrtve.

Dovolj je bilo, da gledan nase kot na nemočno. Močna sem. Če se vidim drugače kot močna, pomeni samo, da sem izbrala izgovor, ker mi potem ni treba nič narediti. Lahko si lepo zatiskam oči in se še naprej igram pomanjševalnice. Ne rabim stopiti v svojo vlogo pristnosti polno, za katero sem bila rojena. Dovolj je bilo tega skrivanja.

Tako je! Jaz sem pogumna!

Kako rada imam svoje življenje!

Zdaj se kar počutim bolj močno in veličastno!

Jaz sem pogumnejša.

Vse imamo v sebi. Samo čas je, da spustim dele, ki mi več ne služijo.

Ljubeč čaroben lahkoten vesel živahen jasen vesel navdihnjen optimističen blažen kreativen močan celovit sočen sladek dan poln božanskega obilja!

Čarobnost je v zraku. Čas je, da se zberem v eno – to, kdo sem – in sledim srcu! Juhu!

LJUBLJENA IN SPREJETA

Naučila sem se, kar sem se imela naučiti, zdaj pa varno lahko to spustim. Brez skrbi, da ne bom ponavljala napak preteklosti. Preveč se zavedam, kaj sem vse delala. Zato in tudi zato lahko spustim. Ni mi treba tega več držati v srcu kot opomnik, spomni se, kaj se je zgodilo in zato si ne zaupaj.

Naučila sem se. Zato zdaj še z večjo močjo stopam naprej. Ponosna nase. Vidim, da sem veliko močnejša, kot si mislim. Prenesem veliko več, kot sem si sploh lahko predstavljala. Moje srce je še vedno nežno in mehko, polno zaupanja v pravo resnično ljubezen.

Zdaj pa spuščam.

Samo tako lahko dam prostor novemu.

Berem knjigo The tale of magic – Chris Colfer in v njej je bil tako lep zapis, ki se me je dotaknil.

 

»Pomisli na ves čas, ko si ga preživel, da si se sovražil. Pomisli na vse ljudi, ki so ti govorili, da je narobe, da si to, kdo si. Pomisli, kako zelo obupno si si želel, da bi bil nekdo drug.

…

Vem, da del tebe še vedno sovraži samega sebe, ker si drugačen. Del tebe še vedno živi v strahu pred resnico! Del tebe še vedno verjame, da si ne zaslužiš, da obstajaš! In del tebe še vedno verjame, da nikoli ne boš ljubljen takšen, kot si. In vem, kako se počutiš, zato ker se vsi počutimo tako!

…

Ampak ne rabiš se več počutiti tako – nihče od nas ne! Nehaj prenašati ves ta sram naokoli. Nehaj si želeti, da bi se spremenil! Nehaj skrbeti, da nihče ne bo ljubil resničnega tebe! Nihče od nas se nima ničesar sramovati!  Nihče od nas ne rabi spremeniti ničesar! In mi se bomo vedno ljubili in sprejemali. Zato zdaj spusti sovraštvo in strah, ki so ga drugi ljudje vcepili vate! Spusti zdaj to, da tega nikoli več ne boš rabil čutiti!«

 

(To ni uraden prevod iz knjige, ker imam angleški izvod – stan 441, vseeno pa povzame bistvo sporočila.)

Sprejmem, je kar je. Potem pa to spustim. Naredim prostor novemu in zaživim polno v tem trenutku! To je to! Vprašam se, kaj pa lahko naredim in se tako najhitreje pomaknem iz vloge žrtve.

Dobila sem novico, ki ni bila ravno zaželena. Ampak! Imam moč! Lahko vseeno kaj naredim! Imam polno idej! Na to se želim osredotočati.

Danes pa je moje sporočilo, da naj razbijem neresnično zgodbo! (Karte The threads of karma.) Kako prikladno! Očitno, da me čaka veliko spuščanja. Sporočilo se še nadaljuje… To kar si dopoveduješ, mogoče ni resnica. Prekini iluzijo in se srečaj z dušo brez maske.

Sporočilo se nanaša na čutenje nemoči v sebi ali da spet nisem dovolj. To ni res! Dovolj sem pogumna! Jaz sem močnejša, kot sem bila! Dovolj dobra sem in to zadostuje.

Lahko izstopim iz vloge žrtve, da spoznam svojo moč. Jaz to zmorem. (Daj mi še pet minut žalosti, potem pa grem dalje. Zmenjeno.)

Močna sem bolj, kot si sploh predstavljam!

Močna si bolj, kot si sploh predstavljaš!

Zdaj sem spet v tem trenutku, kjer imam neomejeno moči! Ponosna sem nase!

Ljubek srčkan sijoč srečen blažen navdihnjen sijajen sočen slasten strasten sladek navihan jasen celovit zaupljiv ljubeč dan poln božanskega obilja!

Vredna si vsega dobrega! Sledi svojemu srcu, moja draga! (Hvala! Bom!) bodi celovita in se sprejmi tako, kot si – čudovita si!

DOVOLJ RADA

Res sem vse to (navidezno) ljubezen romantizirala, zdaj pa je čas, da to spustim. Ta zgodba ni bila resnična. Samo to, da sem bila pripravljena verjeti v njo, je še ne naredi resnične. Bil je samo film, zgodba, spletena v moji glavi z namigi drugega, kaj se dogaja in potem z ozadjem, kaj se je res dogajalo.

Hvaležna sem, da sem to doživela. Zdaj bolj ločim resnico od laži, ali prevare.

Hvaležna sem, da so me moji domači rešili. Spoznala sem, da je ljubezen najdragocenejša. In da mi je tako z lahkoto bilo odpuščeno, samo kaže, kako močna je v resnici ljubezen med nami.

Hvaležna sem, da imam sočutje do sebe, da lahko to predelam s prijateljskim tonom.

Nisem namerno prizadela ljudi, ampak sem vseeno jih. Še vedno sem odgovorna za svoja dejanja. To sprejmem.

Sprejmem pa tudi dejstvo, da lahko to zdaj spustim. Varno je, da to spustim. Bog ima vse pod kontrolo, mi je reklo sporočilo karte Spusti – Tosha Silver (Divine abundance).

Čas je, da to vse spustim, da lahko polno živim v tem trenutku. Dovolj je bilo zapravljanja energije za to. Naučila sem se lekcij. Držali smo skupaj, kar me je rešilo in hvaležna sem za to.

Zdaj pa to spuščam. Mislila sem napisati knjigo o tem, kaj vse je dogajalo, ampak mislim, da bi samo dajala energijo preteklosti. Bolj pomembno je, da se osredotočam na lekcije in kaj lahko zdaj naredim iz tega. To je moje glavno spoznanje za danes.

DA. Zgodilo se je. DA. Zasrala sem. DA. Prizadela sem domače. DA. Veliko sem se naučila iz tega. DA. Prosim za odpuščanje. DA!

Zdaj pa se lahko pomaknem naprej – močnejša in vse to spustim. Vredna sem tega. Imam se dovolj rada, da to spustim.

Zdaj vse to predajam bogu. Vodi me. Uporabi me. Sij skozi mene svojo božansko ljubezen, da postane še močnejša vibracija na našem ljubem planetu materi Zemlji.

Hvala za čudovito izkušnjo, ki še nas je bolj povezala.

Ljubek srečen sijoč pristen sočen sladek navihan iskren mističen dan poln božanskega obilja!

Zabavaj se skozi proces rasti. Sledi svojemu srcu.

ZAUPAM SEBI

Hvaležna sem za izkušnjo (iluzije) ljubezni. Dala mi je toliko različnih lekcij, o katerih lahko poglobljeno razmišljam. Lahko še bolj poglobim to, kar je resnično pomembno in to kdo sem.

Naučila sem se, da lahko zaupam sebi. Jaz vem, kdo sem.

Prebudilo pa je tudi občutke iz otroštva, da sebi ravno ne morem zaupati. Pa to ni res.

Ker sem doživela tako soočenje z resnico, realnostjo, ki je bila tako daleč do moje predstave, kaj se v resnici dogaja, sem resno podvomila vase. V svojo intuicijo, v svoj proces odločanja. V zavedanje tega, kar še je dobro zame.

Vse to me je prebudilo, da sem res kot Trnuljčica odprla oči in se zazrla v resnico.

Lahko si zaupam.

Nisem pa si dala dovolj časa, da bi se sploh vprašala, kaj od tega še čutim, da je resnično. Potegnil me je vrtinec zgodbe, ki me je spodnesel. Kljub temu, da vsak dan meditiram, sem bila čisto razdrobljena, razsipana na koščke. Samo želela sem si, da se ta (iluzija) ljubezni ohranja. Bila sem čisto nepovezana s svojim srcem. Bila sem tako zasanjana, da nisem zmogla povezanosti s srcem ali resnico.

Ni čudno, da se sprašujem, koliko si sploh lahko zaupam. Ampak, če si vzamem čas, da se res povežem s sabo in svojim srcem, lahko v sebi zaupam odgovore. Nisem razkropljena na vse mogoče strani. Svojo moč kličem nazaj v svoje srce. Tako lahko spoznam resnico.

Ljubezen je lepa – ves čas. Tudi zaljubljenost, ko mi čisto spodnese tla pod nogami in ko hodim po loku mavrice z metuljčki v trebuhu. Niti slučajno se nočem zapreti pred tako izkušnjo. Še vedno cenim tudi ta del začetka ljubezni. Moje srce še je vedno odprto in še vedno zaupam v ljubezen, da me bo našla in da je že tu – da se bova z mojo sorodno dušo našla.

Hvaležna sem, da sem to doživela. Bilo je boljše kot v vseh knjigah do zdaj. Odpuščam si tudi, da sem (nenamerno) prizadela domače, tudi njih prosim odpuščanja. To je cela raznolika izkušnja, ki mi je dala toliko lepega. Toliko sem se naučila. Nič ne obžalujem, edino bolečino, ki sem jo prizadela domačim. Prosim odpustite mi.

Sprejemam pa vso izkušnjo kot čudovito lekcijo.

Lahko si zaupam. Vmes, sredi najbolj divjega dogajanja, pa si le lahko vzamem nekaj časa in res pogledam, kaj je tukaj v ozadju. Tako res lahko potem sledim srcu. Si zaupam in prisluhnem.

Še vedno zaupam v srečne konce. Še vedno zaupam, da je čas, da se veliko naučim iz tega vsega. Srečna sem, da sem tako zavestna, da lahko to sprejmem s tako milostjo in nežnostjo. Kdaj prej tega ne bi znala.

Sledi svojemu srcu!

Ljubek srčkan sijoč pristen lahkoten navdihnjen radosten navihan sočen sladek lahkoten dan poln božanskega obilja!

Skupaj smo bile kot čebelice v panju, da sem se rešila iz te spletke. Ne bi rada romanizirala stvari preveč, ker sem resno povzročila bolečino najdražjim. Hvaležna sem, da se je vse tako obrnilo kot se je. To pa samo zato, ker smo skupaj to izpeljali do konca. Skupnost je dragocena. Ljudje, ki nas imajo res radi, so dragoceni.

LAHKO SEM PRISTNA!

Pričakovala sem veliko več sodb in obsojanja. (Drugih.) Očitno, da samo jaz sebe najbolj strogo sodim. Zdaj pa je dovolj tega.

Dovolj je bilo, da sem prestroga s sabo.

Lahko sem ljubeča – namesto tega.

Lahko sem sočutna.

Lahko sem prijateljska.

Lahko sem odpuščujoča.

Lahko sem hvaležna.

Lahko sem ponosna.

Lahko sem napolnjena z ljubeznijo.

Lahko sem ozdravljena.

Lahko sem zdrava.

Lahko sem vesela.

Lahko se počutim bolj bogato.

Lahko občutim hvaležnost, da sem občutila tako podporo ljubezni, vseh bitij luči in domačih.

Lahko sem hvaležna, da sem tako hitro predelala vse in se naučila lekcij.

Lahko sem nežna.

Lahko se sprejemam.

Lahko se sprejemam.

Lahko se sprejemam.

In lahko se sprejemam.

Res se lahko sprejemam.

Imam se rada.

Ljubek srčkan sijoč srečen sladek srečen blažen dan poln božanskega obilja!

Naj ti radost napolni srce! Vredna si vsega dobrega! Izjemna si! Sledi svojemu srcu.

 

četrtek, 06. november 2025

Neverjetno je, kako čas beži. Hitro mine. Skoraj je že konec leta. Neverjetno. Leto bo minilo, ne glede ali bom živela bolj pristno ali ne.

Včerajšnji obisk pokoplališča mi je dal vedeti, da nihče nič ne nese s sabo. Kaj potem toliko časa namenimo vsem stvarem? Kaj toliko časa namenimo toliko materialnemu?

Bila sem v (namišljenem) odnosu, kjer sem bila noro zaljubljena. Pa sem res bila? Ali sem samo želela to navzven, da se dokažem, da sem tudi jaz lahko del partnerstva? Sem s tem odnosom bolj želela dokazati drugim, da lahko imam uspešnega moškega, ki je navzven dosegel neko stopnjo obila kot to, da bi se res poslušala, kako se jaz počutim ob vsem tem?! Želela sem si dokazati ali drugim, da lahko imam nekoga tako fizično privlačnega, namesto da bi se osredotočala na prave vrednote?

Sem se počutila ljubljeno? Zaželeno? Zares videno, kot to kdo sem?

Potem pa (ali še preden pa), ko na vse to odgovorim, zakaj sem sploh to iskala zunaj sebe? Sem res tako obupana in osamljena, da ne morem tega živeti v sebi?

Zakaj sem si želela dokazati? Da bi bila končno sprejeta, videna, pomembna, priznana?!

To, po čem sem tako zelo hrepenela, mi nihče od zunaj ne bo dal. Nihče mi ne bo dal stabilnosti, če je sama v sebi nimam. Enako privlači enako. Niče me ne bo rešil. Jaz sem del rešitve, zato ne bom kar rešena. Močna sem.

Lahko stopim iz vloge žrtve.

Nihče mi ni nič delal ali bil kriv. Sama sem to ustvarila, ker sem želela – kaj – priklicati v zavest, kaj pa je res pomembno!?!!

Pomembna je resnica. Pomembna je resnična ljubezen. Pomembno je živeti iz srca in uživati ta trenutek. Pomembno je ceniti, kar že imam in vso to ljubezen, ki jo imam. Ne samo od zunaj od domačih, ampak v svojem srcu.

Jaz sama sem najbolj vredna svoje ljubezni.

To si želim dati.

Želim sprejeti svoje telo. Želim ljubiti svojo dušo in kdo sem. želim ustvarjati. To mi je dragoceno.

Najprej želim sebe ljubiti z vsem srcem. Vse. Vse svoje delčke.

Danes imej rada sebe in se sprejemaj.

Ljubek sočen srečen sijoč svetel slasten strasten spontan srčkan dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu!

LAHKO ME JE LJUBITI

Adijo pamet! Če bi samo vedela, kako sem čudovita! Kako se VSE veseli zame! Kako zelo sem brezpogojno ljubljena!

Dragoceno je, da dopuščam čim več dobrega v svoje življenje. Vsi ga imamo neskončno veliko na razpolago. Neomejeno ljubezni! Neomejeno spodbude! Neomejeno radosti in veselja!

Zdaj pa samo odprem roke nebu in vse  to sprejmem! Naj se preteka v moje srce! Naj se preteka v vse, kdo sem. Naj bo vsaka celica mojega bitja napolnjena z ljubeznijo. Naj bo vsaka celica napolnjena s srčnostjo in svetlobo. Rada imam svoje telo.

Kako lahko je, če sem tako zelo odprta za ljubezen. Kako lahko je, če zaupam, da je vse zame! Ker je! Kako lahko je, ko vem, da sem tako zelo ljubljena!

»Ljubljena sem.

Lahko me je ljubiti.

Vredna sem ljubezni.

Jaz sem ljubeča.«

(Mislim, da nam je nekaj takega rekla Kassandra – Suzan Ashley že nekaj časa nazaj.)

Res je, življenje je prekratko, da ga ne bi napolnili z užitkom in tem, kaj imamo res radi. Z ljudmi, ki nas imajo radi. Predvsem pa imejmo sebe radi.

Saj sploh ne vem, zakaj vse to pišem kot navodila. Vse to so samo navodila sebi. Moji različici prihodnosti (sedanjosti), ki sprejema in daje ljubezen z lahkoto. To je moje poslanstvo in moj sijaj. Žarenje. Svetloba. Sijanje.

Nikogar nisem prišla rešiti, samo sebe in s tem rešim ves svet!

Ljubek sijoč pristen prijeten sočen slasten strasten sladek navdihnjen radosten srčkan srečen svetel dan poln božanskega obilja!

Vredna si lepega. Sledi svojemu srcu, moja draga. Ljubljena si. In lahko te je ljubiti.

PRETOK LJUBEZNI

Ah, za mano je divje obdobje, ko sem noro ljubila in spoznala, da je vse bila samo iluzija. Bila je samo moja ljubezen – to pa je bilo resnično. Bil je dober izgovor, da sem vso svojo ljubezen tako zlahka dajala.

Noro. Res noro.

Veš, kaj. Ni mi žal, ker sem morala to vse čutiti in dati skozi. Če bi lahko bi edino odvzela trpljenje drugih v tem procesu spoznavanja in mojih lekcij. (Mogoče smo se vsi podzavestno prijavili na njo.)

Skozi to izkušnjo mi je bil omogočen pretok ljubezni.

Vem, mogoče bi se morala bolj kriviti ali bi me moralo biti bolj sram ali kakorkoli, biti bolj zagrenjena. Pa nisem. Kar hitro sem predelala ljubezen, ali spustila, kar ni ljubezen. Mislim, da so mi res pomagale meditacije pri tem in resnična ljubezen domačih. Brez obsojanja, še vedno me imajo radi. Jaz pa sebe tudi, vsak dan malo bolj.

Prosim odpuščanja in odpuščam sebi.

Hvaležna sem za to izkušnjo. Spet mi je dala nov vpogled v življenje. Vame. V moja prepričanja.

Ljubezen vedno zmaga. Ljubezen je vsemogočna.

Še vedno verjamem v srečne konce.

Spuščam pa vse občutke krivde, sramu ali zagrenjenosti zaradi tega. Ni treba, da to nosim. Naj vse delčke mene, ki si še želijo to nositi zame ali za druge, ozdravi ljubezen. Naj me zdaj objame ljubezen. Tako lahko to spustim.

Hvaležna sem za svoje življenje. Hvaležna sem za resnično ljubezen.

Rada se imam. Ljubim svoje življenje.

Kaj če bi vso to ljubezen namenila temu, da še bolj ljubim svoje življenje?! Pa to bi pokala od ljubezni!

Ljubek čudovit čaroben sijoč srčkan sočen slasten božanski dan poln sladkega božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu! Naj bo tvoja pot posladkana z resnično ljubeznijo! To si zaslužiš in nič manj!

LJUBEZEN SE OBČUTI FANTASTIČNO!

 Danes bi se rada zahvalila posebni osebi, ki jo imam zelo rada. Moji najboljši prijateljici. Toliko časa mi je pravila, da mi ponavljala, da je vsak dan brez ljubezni, izgubljen. Vedno me spravi v dobro voljo. Njena zgodba mi je v navdih in se kar jočem od sreče, ko jo poslušam! Tako sem vesela za njo! Njena sreča je moja sreča!

Odprla sem srce ljubezni in ta me je našla. Hvaležna sem za to.

Hvaležna sem za to, da je bila prijateljica tako vztrajna. Nekaj časa sem se še ji upirala. Pa ni bilo potrebe. Ljubezen se občuti fantastično!

Hvaležna sem tudi za svojega sina, na katerega sem tako ponosna! Rada ga imam z vsem srcem! Pa tudi njegovo punco in njeno družino!

Izjemno rada pa imam tudi moje starše, ki se veselijo z mano! Zabavamo se skupaj. Sprejemamo in cenimo drug drugega.

Res imam bogato življenje. Lepo. Polno presenečenj. Tako sem srečna, kot še nisem bila! Uživala bom vsak trenutek tega čarobnega obdobja. Presečna sem!

Danes bodi hvaležna za vse, kar je lepo. Čarobno. Dobro. Bodi hvaležna in ponosna nase, kako daleč si že prišla! Čudovita si, saj veš!

Ljubek srčkan izjemen radosten slasten sijoč okusen navihan dan poln božanskega obilja!

Bodi to, kdo si. Sledi svojemu srcu!

PRISTNOST

Kar naprej se smehljam! Življenje je čarobno in čudovito! Obožujem ga!

Želim si, da bi vedno občutila to notranje zadovoljstvo. Saj vem, da ne rabim igrati ta srečne. Ker to ni izvedljivo ves čas. Želim si pristnosti bolj kot vse. Naj bo sreča pristna, tako kot tudi vsa ostala čustva! Vedno pa ne bom sonček! Še mi imamo dan in noč! Ni ves dan sonce, imamo tudi temo. Tudi to daje čarobnost dnevu in svetlobi. Drugače sploh ne bi videli zvezd!

Zdaj pa si bom polno dovolila občutiti to čarobnost sonca in smeha, radosti, ki jo čutim. Hvaležna sem za to. Hvaležna sem, da se počutim tako ljubljeno in da ljubim. Presrečna sem.

Zaupam, da se vse dogaja zame. Želim si srkati ta trenutek, ki izvablja toliko ljubezni iz mene.

To je pravi blagoslov, da imam tako lepo življenje. Moj čudovit dom. Zunaj tako zavija veter, jaz pa sem notri na toplem in uživam. Kuham si čaj, da me bo pogrel. V pečki tako lepo prasketa ogenj.

Kaj če ne bi takoj pomislila, da se bo potem zgodilo nekaj slabega? Kaj če bi pomislila, ali celo zaupala, da se bo zgodilo nekaj še lepšega!? Ker se bo! Zaupam, da se bo zgodilo nekaj še lepšega!

Pripravljena sem živeti iz srca. Tako čutim notranjo moč in radost ljubezni. Vse zmorem. Vse je mogoče. Zmorem to, kam me vodi srce. To je dovolj.

Ljubek srčkan sijoč pristen dan, moja draga!

Življenje je čarobno! Sledi svojemu srcu.

OBILJE LJUBEZEN!

Rada bi napisala, da se je toliko zgodilo. Lepega. Čudovitega. Čarobnega.

Kako kaj teče tvoje življenje? Kako kaj teče tvoj dan?

Nekje sem slišala, saj vem od koga – Kris Carr, da naj rečem DA samo takrat, ko si to res želim in ko res tako mislim. Dala je primer, da smo na pomolu in mimo pride neki čolniček, ki smo pa za las zamudili. In če predolgo gledamo v njega in obžalujemo, kakšna priložnost je šla mimo, ne bomo opazili jahte, ki je narejena za nas! Čaka samo na nas! Tako je prav, da rečemo DA samo temu, kaj si resnično želimo! Saj nam je to tudi namenjeno.

V sebi čutim toliko ljubezni! Počutim se tako ljubljeno!

Močna sem bolj, kot sem si kdaj koli predstavljala. Ustvarjam si čudovito življenje.

Sem pa opazila še nekaj, da mi je težko sprejeti kompliment, ko me hvali kdo v superlativih. Ti si super ne vem, kaj že. Ti si super mama. Ali ti si najboljša mama. Seveda nisem! To tudi takoj povem! Trudim in trudila sem se po najboljših močeh! Priznam pa, da mi vseeno godi. Je to moj ego, ki si želi pohvale?! Pa saj je vseeno! Drugič bom samo rekla hvala. Čar je tudi v sprejemanju komplimentov. Tistega, ki mi ga podari iz srca, razveselim, če ga sprejmem. Meni pa tudi polepša dan! (Tako danes ne naštejem takoj sto razlogov, zakaj pa to ni res. Sprejmem kompliment. Se zahvalim.)

Ljubeč čaroben dan poln miru in ljubezni!

Življenje je prekratko, da ne bi uživali na polne! Tudi v tem, da smo kdo smo! Sledi svojemu srcu!

🎀 Veseli december ✨ #2 SPROSTI SE Osho

SPUŠČAM. SPUŠČAM.

Spuščam. Spuščam. Spuščam.

Vse nesigurnosti vase. Vso dokazovanje. Vse, kar me še drži nazaj. Prepričanje, da nisem dovolj. Prepričanje, da moram biti drugačna. Prepričanje, da bo zavrnjena, če bom pristna.

Zdaj se zavedam tega. Če kdo misli, da je moja pristnost ovira, potem to ni moj človek. Ni to moje krdelo. Ni to zame. Tudi to, da sem preveč ali premalo. V resnici samo sem. To je dovolj. Nekdo, ki je resnično moj prijatelj in me resnično želi spoznati, bo to videl in prepoznal.

Najbolj dragoceno pa je, da sama to prepoznam v sebi. Sprejemam se. Jaz sem dovolj. jaz sem točno takšna kot sem, dovolj. Jaz sem točno zaradi tega, ker sem pristna – ljubljena.

Jaz vidim v sebi lepoto. Jaz vidim v sebi pristnost. Meni je moja pristnost dragocena. Jaz sem si dragocena.

Zdaj pa lahko živim iz vsega srca.

Jaz se imam rada, takšno kot sem.

Jaz se obožujem, tako kot sem.

Jaz se podpiram, se spodbujam in se cenim, točno takšno, kot sem.

To je največ, kar si lahko podarim. Takoj, ko to prepoznam v sebi, bodo to prepoznali drugi ljudje.

Čeprav me je strah zavrnitve, me še je bolj strah, da bi živela v laži. Resnica osvobaja. Želim živeti v resnici in miru. Raje imam resnico, kot neke iluzije kratkotrajnih »dobronamernih« laži. Resnica se prej ko slej izkaže in potem se je (spet) potrebno soočiti z njo. Zakaj ne kar takoj?! Čemu odlašanje? Čez nekaj časa ne bo nič lažje! Samo še težje!

Zaupam, da je vse zame!

Spuščam. Spuščam. Spuščam.

Tako delam prostor resnični ljubezni!

Ljubek srčkan sijoč pristen ljubeč navihan divji strasten sočen slasten dan poln božanskega obilja!

Čarobno je biti to, kdo si. Neguj svojo čarobnost! Ranljivo postanemo, ko pokažemo svoj pristen jaz. Ampak to je tudi čar vsega! Kako pa se nam naj ljudje drugače zares približajo in mi njim?!

SRČNA SPREMEMBA

Kaj če vse spremembe sploh niso na slabo? Kaj če nobena sprememba ni na slabo? Kaj če so vse samo lekcije, ko se ravno ne zgodi zaželeno? Kaj pa če so preusmeritve k želenemu?

Kaj, če pa se vse dogaja zame?! Ker se! Zaupam v to!

Danes sem dobila vodilo iz Angel answers (Virtue, Valentine), ki me je tako spodbudilo!

 Velike, srečne spremembe!

Če po vem po resnici, se tega zelo veselim.

Včasih bi otrpnila ali bila zategnjena! V smislu 'Ne me vleči izpod odeje! Pusti me dremati! Ni me!' In bi se takoj pokrila nazaj čez glavo!

Očitno, da sem pripravljena, da se pomaknem naprej. Veselim se velikih srečnih sprememb! Iz vsega srca!

Res pa je, da mi intuicija pospešeno dela. Kar začutim prej stvari, katerih pomen se mi potem razjasni. Nekaj me prešine, kar potem kar dobi smisel in se zloži v sestavljanko dneva. Zdaj so to slutnje, še naključne, ampak zaupam, da se bodo okrepile.

Bom pogledala, kaj še več pravijo karte.

'Angeli bodo z mano in spremembe zahtevajo, da popolnoma zaupam. Spremembe, ki so pred mano, mi prinašajo srečo – samo zaupaj. Te priložnosti se ne bi pojavile pred mano, če ne bi bila pripravljena na njih!'

Zdaj pa še najboljši del…

'Spusti strahove in poslušaj svoje srce!'

To pa je vodilo dneva in pol! Kako se veselim! Pripravljena sem! spuščam strah!

Ljubek pristen sijoč srčkan svetel dan poln božanskega obilja!

Zares, no, sledi svojemu srcu!

ZAUPANJE V SREČNI KONEC

Kaj je sploh občutek ljubljenosti? Kaj je sploh tista nevidna, a tako močna vez ali občutek, ko vse je prav – vsaj v mojem srcu se občuti tako?!

Ni več hitenja. Ni panike. Samo mir.

Neko tiho zaupanje. Obljuba.

Kot bi bilo zaupanje v srečni konec. Ali bolj, kot da zaupam v srečni konec. Ne glede, kaj vse se zgodi, vem, da me čaka srečni konec. Tudi če še zdaj ne izgleda tako. Tudi, če ni nikoli konca, vem, da se vedno vse obrne zame.

Zaupam, da ne prideš do konca. Zaupam, da se nadaljuje in da ni konec nadaljevanj. Samo nadgradnje so. Poglabljam se vedno bolj. Vse dokler nisem samo ljubezen.

To je vse, kar je zares pomembno in kar zares ostane.

Enostavno je.

Ljubezen je enostavna.

Ljubezen se občuti fantastično!

Ljubek srečen sijoč pristen dan poln veselja!

Vredna si, da si to, kdo si! Imej se rada na polne!

IZRAZ PRISTNOSTI

Želim si, da bi vsak dih bil izraz pristnosti. Udejanjanje duše skozi fizično, če le prisluhnem šepetanju srca. Veliko trenutkov pa gre mimo neopaženo.

Veter slišim samo, ker je valovanje krošenj postalo glasnejše. Se spet umirilo in spet začelo povečevati šelestenje. Zdaj pa je spet utihnilo. Samo tu pa tam preleti kakšen metulj ali osa, mogoče muha.

Moje srca pa je nenehno. Včasih ali pogosteje, kot bi si želela, pa ga ne slišim, ker sem v prenizki vibraciji. Potem pa trka in trka, šumi kot listje, pa ne razločim njegovih glasov. Preveč sem v paniki in hlastam za zrakom, da bi res lahko zadihala na polno.

Danes odpiram srce. Dopuščam, da ljubezen vstopi vanj in me vodi.

Dopuščam si, da se umirim in res slišim glas srca. To je pot pristnosti, ki vodi naprej.

Dopuščam si, da polno zaživim sebe. Dopuščam si, da sem že ljubezen, ki jo imam v sebi. Ni mi je več treba prikrivati ali zmanjševati. Ali ustavljati. Zadrževati za jezovi, ker ne vem, če drugi prenesejo toliko mene. noben jez več ne more zadržati sile srca, ki želi, da me usmeri na pristno pot. Moja srčna pot me kliče. Šepetala je. Vztrajala! Mi prigovarjala! Zdaj pa ima moč orkana in ne pusti se več odgnati z ššš, malo tišine prosim. 'Pssst! Poskušam te ignorirati. Rada bi živela normalno. Samo malo se mi še pusti pretvarjati. Vse ostalo izgleda tako divje, neopredeljeno in strašljivo. Saj bom pogumna. Enkrat. Samo ne še danes! Malo še. Daj mi še čisto malo časa!'

Tako zavestno in podzavestno ohranjam vzorce manjvrednosti, nesamozavesti in nezaupanja vase. Ne rabim še stopiti naprej. nisem še pripravljena!

Nikoli ne bom! Vedno bodo nove okoliščine, ki še jih ne obvladam. Sproti se bom učila! Čas je, da skočim in zaupam, da se bodo krila pojavila. Srce me bo vodilo. Samo umirim se. Vdihnem. Si položim roke na srce in vdihnem lepoto.

Prišla sem sem z namenom, da živim pristno. Zato bo potrebno skrivanje pospraviti v predal ali ga za vedno odvreči v smeti. Rojena sem bila za sijanje in časi so taki, da svetloba ne more več ostati skrita. Namenjeno mi je, da sijem.

Pogumna sem. Vsaj danes. Zase. sem se imam rada. Za vse druge, ki čakajo, da se moji darovi razkrijejo in doprinesejo svetu.

Končno lahko na polno razširim svoja pljuča in občutek je fantastičen!

Sledi svojemu srcu!

Čudovit izjemen čaroben luškan dan!

Danes bodi pogumna. Umiri se dovolj, da slišiš svoje srce. Potem pa pot pod noge. Naredi prvi korak in pot se bo pojavila. Tako kot pri žarometih na avtomobilu. Osvetlijo nam samo nekaj cestišča naprej, ne vse ceste do doma. To je dovolj. Pripravljena sem. Zaupam, da bom vodena.

ISRENO POTOVANJE

Iskrenost je temelj vsega. Najprej sem iskrena do sebe. Potem pa do drugih. Ali tako kot sem do sebe, tako sem do drugih.

To pomeni, da bolj kot se imam rada, bolj me lahko imajo radi drugi. Bolj kot cenim sebe, bolj me cenijo drugi. Bolj kot vidim izjemnost v sebi, bolj jo vidijo drugi.

Danes zaupam v svojo izjemnost. To koristi meni in drugim. Meni, ker si dovolim polno sijati. Drugim, ker sem sproščena v njihovi družbi, da moja ljubezen res zasije iz mene, da so objeti s pozornostjo.

Čas je, da sledim srcu. Čas je, da se razvajam. Gozd kliče, da me objame in pomiri s svojo blago, nežno, a močno prisotnostjo povezanosti.

Danes si dopuščam samo biti.

Iskrenost je temelj vseh odnosov. To je osnova. To je bistvo. Grajenje mostov in hkrati nenehno potovanje.

Ljubek čaroben iskren sočen sončen sijoč pristen lahkoten blažen optimističen miren dan poln božanskega obilja!

Pesem srca je v zraku. Sprejmi jo za svojo in poj na vsa pljuča. Iz vsega srca!

❤️ Sledi svojemu srcu ❤️ Povezanost s srcem - VABILO NA MEDITACIJO

LEPO RAVNAJ S SABO!

Premalo zaupamo vase. Danes je dan, da se spet povežeš z vero vase. Zaupaj si! Ti se najboljše poznaš. Bodi to, kdo si. Izjemna si, taka kot si.

Poslušaj se. Kaj potrebuješ danes?

To si podari. Neguj se. Lepo ravnaj s sabo. Razvajaj se. Predvsem pa ne pozabi, da si izjemna. Že od nekdaj si bila! Točno taka, kot si!

Danes prebudi to notranjo poredno sebe (badass)! Sprosti se v to, kdo si.

Vedi, da si vredna sreče.

Zaupaj, da si vredna ljubezni.

Zaupaj, da s tem, ko razkrivaš resnično sebe, svetiš najbolj močno kar lahko. Pokaži v polnosti, kdo si.

Opusti strah, sram ali krivdo. Tukaj živi na polno. Vse ostalo pa gre. Vredna si ljubezni točno v tem trenutku. Popolna si – zaradi tega, ker si pristna. Kdo pa tega ne vidi, pa gleda samo površinsko.

Danes se objemi in si podari, kar potrebuješ. Karkoli.

Zdaj pa si zaupaj!

Ljubek srečen luškan sijoč poln živahen izjemen dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu. Zaupaj si! Izjemna si!

ISKRENA BLIŽINA

Danes prebudi svojo notranjo badass (barabo, porednico, predrznico)! To je tvoja prava narava! (Tu ne mislim vandalizma ali karkoli ilegalnega, kar škodi drugim ali tebi!) To je tisti notranji igrivi zabaven sproščen nagajiv dobrovoljen del nas, ki ga prevečkrat zakopljem. Zdaj pa ne več! Naj pride badaas na plano!

Ne rabim biti popolna. Niti tega ne iščem v drugih. Kaj je lepšega, kot bližina, ki je iskrena?! Tudi, če ni spolirana in pospravljena v lično omaro. Všeč so mi pristne reči. Popolnosti tako ni. Vsa ta zadržanost in narejenost je tako samo maska. Pa niti tega ne moremo dolgo ohranjati. Slej kot prej se pokaže naša čudovita nepopolnost in nas osvobodi.

Vem, da je kazanje svoje prave narave malo strašljivo. Postanemo ranljivi. Drugi me dosežejo na načine, kjer bi še sama najraje obrnila stran. Ali pogledala v drugo smer. Hkrati pa ta razgaljenost ravno ustvarja bližino in mostove drug do drugega. Drugače je igra scenarija. Moram biti takšna. Ti pa tak. In če ne boš, me boš razočaral in bo konec sveta. Če bom spustila svoje varovalne zidove, pomeni, da me boš res videl in potem se pojavi strah, če me boš imel (še) sploh rad, takšno kot sem.

Zdaj pa spuščam vse te nesmisle. Dovolj sem močna, da prenesem tvojo in mojo nepopolnost. In vem, da si tudi ti. Drugače pa je tako vse igra egov, kar pa se ne grem.

Torej. Močna sem. Sledim srcu. Dopuščam ljubezen v svoje življenje. Vem, da imam to v sebi.

Ljubeč čaroben ljuškan pristen sijoč blažen bogat dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu!

ČAROBNOST LJUBEZNI

Čarobno je občutiti ljubezen in vedeti, da sem vredna tega. Dopuščam možnost, da je to moja resnica. Vredna sem ljubezni. Točno zdaj. Točno takšna, kot sem. Brez izboljšav, popravkov ali nadgradenj.

Sprašujem se, če je res, da se veselim radostne rasti. Ali bi raje kar po starem. Saj se spreminjam. Sproti vnašam popravke. Upiram pa se spremembi, kako dolgo le lahko. Čutim, kot bi se kot kapljica za kapljico nabirala v meni energija, reka. Potem pa samo sreče čez jez! Ali pa se loputa na jezu odpre. Potem pa sem polno v spremembi. Lahko pa je nenadno. Nekaj me prevzame in se z lahkoto podam najprej. Vseeno, kar je prav. Moje srce je odprto, da se predam sproti. Spremembi. Ljubezni.

Mogoče si kdaj očitam, da sem predolgo odlašala zaradi svojih strahov. Očitno sem se bala, da se bo kaj poslabšalo, če se spremenim. Kaj pa, če bi danes in od zdaj naprej pričakovala, da je to vse sprememba na boljše!? Kaj če bi pričakovala, da je moja prihodnost tako svetla, da me oslepi, če pogledam v njo? (Kot bi rekla Oprah.)

Kaj pa če bi pričakovala, da bo prihodnost izjemna? Kaj pa, če bo!? Prenesem več sreče. Prenesem več sprememb.

Odpiram se čudovitemu življenju.

Ljubek čaroben sijoč blažen dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu in se predaj spremembi, ki te vabi naprej. Sprememba na boljše je. Pričakuj najboljše!

ZAUPAM V LJUBEZEN

Danes je nov dan. Kaj ni to pesem?

Včasih v teoriji vse tako dobro izgleda, v praksi pa je jajks, kaj je zdaj bilo to? Kaj se je ravno kar zgodilo? Kaj me je doletelo? Ne bom več vsega sranja jemala nase kot svoje. Vračam pošiljatelju. Naj se drugi ukvarjajo s svojim sranjem.

Spuščam.

Opuščam.

Bilo je zanimivo in zabavno. Zdaj pa ni več.

Spuščam. Opuščam. Odpuščam.

Kaj sem se naučila iz tega?

Dejanja so bolj glasna od besed ali črk. Zdaj prisluhnem dejanjem. Hkrati pa ne stopam več v dramo drugih, ki me potegne v negativen vrtinec.

Ne dvomim vase. Izjemna sem.

Sem dar, darilo, samo ne za vse. To je tako kot bi mi nekdo podaril vabe ali kaveljce za loviti ribe. Če ne ribarim. To ni zame. Zaradi tega to ni slabo ali na sploh osovraženo. Samo v mojem svetu se želim odločati, kaj mi je najbolj pomembno. Na to se osredotočam. Zaželeno. Ostalo pa spustim. Ljubezen me vodi. Zaupam v to. Zaupam v ljubezen. Še vedno verjamem vanjo!

Ljubeč čudovit edinstven srečen blažen kreativen sočen luškan dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu! Sprosti se v svojo čudovitost in izjemnost! Predaj se lepotam srca in narave, ustvarjalnosti!

DOVOLJ SI! VEDNO!

Pesem je v srcu, ki se je ne da ustaviti. Ne da se je utišati. Tudi, če je preglasim z drugimi bolj hrupnimi zvoki, počaka na premor. Ali drobec tišine. Spet me kliče. Spet me želi povabiti v moje ustvarjalne vode, kjer se počutim domače.

Zakaj pa se potem toliko izogibam temu? Ker želim biti normalna. Sem želela biti normalna. Ker je lažje reči, da sem ustvarjalka, ki ne verjame vase in tako ne rabim stopiti naprej in pokazati svoje izjemnosti. Kajti izjemnost je v meni. Vedno je bila. Samo skrivam se za izrazom – nisem dovolj – ne delam dovolj – ne znam pisati dovolj… ali karkoli si govorim. Srce pa ve. To je čista neumnost. Vedno sem bila dovolj. Vedno sem bila izjemna. Vedno sem bila ljubezen.

To je tako divje, kot bi sedla na vlak smrti. Ampak vedno me vrne v tisto točko miru. Vedno se ustavi. Vedno me povede nazaj v izhodiščno točko, ki je ljubezen. Mir.

Si upam verjeti v svojo izjemnost?

To je tako kot z denarjem. Lahko bankovec vržeš v blato, lahko ga zmečkaš, narediš origami, stopiš nanj – še vedno je vreden isto. (Navdih Brada Yatesa s tapkanja.) Tako smo mi isto. Ustvarjeni smo iz božanske ljubezni in nič nam ne more odvzeti naše vrednosti. Ne težke okoliščine, ne naša dejanja ali dejanja koga drugega. Še vedno je naša glavna vsebina božanska ljubezen.

Bodi izjemna. Danes. Vedno. To je tvoja resnična narava!

Ljubeč čaroben luškan dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu. Spusti kontrolo in se predaj ljubezni!

LJUBEZEN, KI OGREJE DUŠO

Danes sem našla tako lep del bloga, kaj pomeni slediti srcu, da ga bom napisala. Bilo je točno to, kar sem morala slišati!

Zapis je s petnajstega maja tega leta – Mavrična Eva! (Vir blog: Sledi svojemu srcu https://share.google/YiayJLC63CShW23oe. Priporočam branje celotnega bloga.)

Beri počasi, ker je res dragoceno, kar ima povedat!

Počasi!

Počasi!

Srkaj (in vsrkaj) to počasi in z užitkom, kot najljubši čajček.

Počasi…

»Slediti srcu pomeni zaupati vase. Pomeni verjeti, da si vredna življenja, ki si ga želiš. Da si zaslužiš ljubezen, ki ti ogreje dušo. Da smeš reči "ne", ko nekaj ni tvoje, in "da", tudi če še ne veš, kam te bo to vodilo.«

To pa mi je tako pobožalo dušo, da bi si najraje dala okvirit, da me vsak dan spomni. Kar malo so se mi orosile oči. Počutila sem se tako razumljeno! To je koncentrat. Bistvo tega, da sledimo srcu. Saj sploh nimam kaj dodati! Povedano je popolno.

Danes zaupaj vase.

Danes verjemi, da si vredna življenja, kot si ga želiš.

Danes zaupaj, da te bo ljubezen, ki ti ogreje dušo, našla in da si jo zaslužiš.

Dragoceno je, da sem pristna. Nobena navidezna povezanost, ki ni osnovana na srčnosti in pristnosti, ni ljubezen. To je samo igranje vlog, kot v gledališču. Osvetlijo te žarometi, poveš svoje besedilo in se vrneš domov. Jaz želim ostati v srcu, da sem vedno doma. Tako se tudi želim počutiti ob drugem. Brez iger. Ali igranja vlog. Želim, da sem ljubljena zaradi mene same in tega sem vredna.

Ljubek sočen pristen luškan dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu!

S SRCEM

Včasih je časovna stiska odločilna, koliko truda v nekaj vložim. Včasih mi je dovolj, da je samo opravljeno. Ampak zdaj. Zdaj pa si želim delati s srcem. Sploh stvari, ki so mi pomembne.

(Takoj sem pomislila na čiščenje doma, ki ga imam pozneje v načrtu. Vse drugo bi raje delala! 😉 Lahko tudi čistim s srcem? Lahko si naredim to vsaj bolj prijetno! No, pa saj je res dober občutek, ko se vse kar sveti od čistoče. Tako, da ja. Lahko čistim s srcem. To je nega mojega doma. Rada imam urejeno. Rada imam, ko je dom izraz moje ustvarjalnosti, lepote in čistosti.)

Intelektualno proti srčnosti? Hm. Mislim, da je prav, da srce poslušam pri svojih odločitvah. Um pa najde poti, kako to izpeljati. Um je bolj preračunljiv, srce pa me vodi tja, kjer najbolj raste in kaj potrebuje moja duša. Glede na to, da mi simboli bogastva ne pomenijo veliko, pustim srcu, da vodi. Avto je zame samo avto – prevozno sredstvo, ki me pelje na želen cilj. Dom je moj dom – ne rabim vile. Moj dom mi daje zavetje, ki ga želim.

Sledim srcu.

Sem zaradi tega manj ali bolj srečna? Bolj. (Vsaj bolj kot če ne bi sledila srcu…) Mene to izpolnjuje. Ampak. Vsak ima svoja merila v življenju. Moja so prava zame. Ne pa za vse. Torej poslušaj se tudi pri tem in ne dovoli, da ti kdo govori, kaj bi morala biti ali ne! Sama si postavljaš svoje vrednote in merila v življenju, kaj ti je res pomembno. Potem pa sledi temu – z vsem srcem! (Brez primerjanja…)

Ljubek sočen pristen prijeten slasten strasten dan poln božanskega obilja!

Danes se ne primerjaj, ampak svoje lastne zmožnosti uporabljaj najboljše, kar znaš. (Osho) In sledi svojemu srcu ali umu, karkoli te osrečuje. Jaz bom sledila srcu. Čarobnost je v zraku!

VSE ŽELIM!

O ljubezni!

Rada imam ljubezen.

Rada imam ljubezen. Tudi, ko jo gojim do sebe. Tako, da bom zdaj spila nekaj vode. Berem knjige, ki so mi všeč. Skuham si kaj dobrega. Se lepo oblečem. Vzela si bom čas za slikanje. In vzela si bom čas za počitek.

Življenje brez ljubezni je pusto. Kot bi bila na neskončnem postu. Ali na dieti, kjer bi jedla same take stvari, ki m ne dišijo.

Danes pa sem ljubeča do sebe in izbiram vse, kar mi je všeč. Vse. Po čem hrepeni moje srce.

Ljubezen je glavna sestavina vsega. Kuhanja. Ustvarjanja. Dela. Povezovanja. Bližine. Tkanja odnosa. Pospravljanja.

Ljubezen je to, kdo smo.

Ljubezen je to, za kar smo bili rojeni!

Ljubek čaroben ljubeč srčkan ljubezniv dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu! Izjemna in čudovita si! Dragocena si! Ceni se! Ljubi z vsem srcem!

ISKRENJE LJUBEZNI

O ljubezni.

Rada imam ljubezen. Rada dajem ljubezen.

Zame je ljubezen igrivost, smeh, sproščenost. Domačnost. Sprejemanje. Toplina. Dotiki. Objemi. Izbris mej, kot bi rekel Osho, vseeno pa ustvarjati čarobnost duše, ki se pretaka skozi mene.

Raje imam, da čutim, tako bolečino in ljubezen, kot da sploh ne ljubim.

Moje srce se odpira. Moje srce je vedno bolj polno in odprto ljubezni.

Ljubezen se res občuti dobro.

Ljubezen se občuti fantastično!

Ne pričakujem popolnosti, bolj pripravljenost na sodelovanje. Plutje v isto smer. Ni nujno čisto prekrivanje poti. Lahko so samo stiki, ampak ta križišča poti so tako bogato napolnjena z ljubeznijo, da se kar iskri od nje. Da se oba topiva od ljubezni.

Ljubek srčkan sijoč pristen dan poln božanskega obilja!

Sledi svojemu srcu! Dopusti, da te objame čarobnost!