Jaz imam rada mojo mami. Še vedno jo kličem mami, saj vem. Kdaj jo kličem tudi po imenu. Danes pa mi je rekla, da sem preveč čustvena. Jaz pa sem slišala, da se moram spremeniti, da sem preveč čustvena. Res je. Sem.
To ni zdaj
»šimfanje« ali pritoževanje nad mami, ampak samo moja resnica.
Toliko časa sem se
želela spremeniti, da bi bila normalna. Komaj pred kratkim se mi je posvetilo,
da to nikamor ne vodi. Čas je, da se sprejmem. Zdaj sem tej fazi bolj. Napredna
faza pa mi je, da bi se imela res rada. Še bolj napredna faza pa bi bila, da bi
res ljubila vse delčke sebe.
Ne morem biti
normalna. Zdaj bi šla celo tako daleč, da če bi mi nekdo rekel, da nisem
normalna, bi mu rekla hvala. (Če bi se spomnila v tistem trenutku.)
Kako zelo močno
potrebo v sebi imam, da bi ugajala! Verjetno bi me potem bog ustvaril kot
kameleona, da se zlijem z okolico! Hkrati pa imam v sebi vedenje, da sem se
prišla učiti pristnosti. Prišla sem se naučiti, da sledim svojemu srcu. Zdaj
pa sem vedno bolj pogumna in si bolj kot kdaj koli želim slediti srcu. Z vsakim
vlaknom svojega bitja sem pripravljena. Bog pomagaj mi, da se še bolj pristno
izražam. To je moj namen. To je moje
poslanstvo.
Zdaj pa je moj čas,
da si vzamem premor za kosilo, ker še samo o tem razmišljam, kako zelo sem
lačna, da sploh ne morem pisati. Tudi to je pristnost, da prisluhnem svojemu
telesu.
Torej. Zakaj me je
tako zmotilo, da me je mami želela »popravljati«? Zato, ker je res, da sem
čustvena. Pa zato, ker je res, da sem se želela »okrepiti«, utrditi, da ne bi
bila – pa ni pomagalo. Moja mehkost in moja čustvenost sta dela mene, ki se ju
tudi učim ljubiti, sprejemati. To sem jaz. Verjamem, da je moja čustvenost (tudi)
moja moč. Čutim globoko in to je prednost. Čutim ljubezen z vsem srcem
in za nič na svetu ne bi to menjala!
Čaroben dan!
Sledi svojemu srcu!
Izjemna si – točno takšna – kot si. Dragocena si, moja draga!
Ni komentarjev:
Objavite komentar