Samo valove...

Včeraj sem še šla potem na vegansko torto – ježek. Bila je enaka kot en dan nazaj, okus rafaelo, samo da je imela čokoladne bodice. Dobro! izjemno. Kaj če bi danes poiskala kavarno z naravnimi torticami? Nekje sem jo videla. Upam, da jo bom našla.

Potem pa sem videla najlepši sončni zahod sploh. Toliko se nas je zbralo na pomolu. Vedno so še prihajali novi. Galebi so letali okoli. Ljubko je bilo. Potem sem v labirintu Dioklecijanove palače celo našla ulico, ki sem jo iskala. Res je lepo staro jedro.

Uh, našla pa sem še nekaj drugega. Vprašala sem, kje bi lahko kupila usb kabel. Takrat, ko mi je crknil. Prvi dan! Zdaj sem videla, da je bila ta trgovnica, o kateri mi je govorila, največ tri sto metrov stran, ne pa tri kilometre, ki sem jih prehodila. Hej, moram drugič bolj poslušati. Počasi bom šla na palubo. Tu se tako vse ziblje, da bom dobila morsko bolezen, če ne bom pohitela na zrak. Že šibam. Verjetno je samo kava močna.

No tako sem se potem odpravila na Vis. Malo sem hodila po ulicah, kako lepe mucke so bile! Šla sem na kosilo. Kavo. Pa sem že morala nazaj na trajekt. Ko je super, vedno prehitro mine. Škoda…

Pa saj še bom prišla! Vem!

Bilo je tako božansko samo biti na palubi, na soncu. Kljub temu, da je pihalo in to je res bil veter v laseh, sem tako uživala. Saj sem imela kapuco. Mislila sem, da sem vetrovko zapakirala v kovček. Potem pa sem jo našla v drugem predalu. (Če še kdaj vzamem toliko stvari, ko grem na potovanje… OMG!!!)

Tako fajn je bilo. Lasje so bili vsepovsod. Gor in dol in spet tja in nazaj in sem in tja… kar nekaj. božansko. Plesali so v vetru.

Zdaj pa grem nazaj na sonce. rabim ga malo. Vem… želim si ga…

Zdaj smo čisto blizu otokov. Grem malo nastavljati kožo soncu. Tako se mi zdi, da me je tako ožgalo, da mi koža kar žari na obrazu!

Ljubek izjemen srčen preprosto lep dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Danes je tvoj dan sprejemanja sebe, življenja skozi pristnost... polnost, srčnost. Malo bi samo rada sedela pri morju. Poslušala valove. To je to. Potem pa lahko grem domov!