Tako sem letala...

Tako prijetno se počutim. Komaj čakam, da si uredim svoje življenje.

Čutim tako prijetno utrujenost. Letala sem po mestu okoli. V dobrem smislu. Ogledala sem si stvari, ki sem si jih želela. Začelo se je zjutraj. Točno ne bi mogla reči zjutraj, ker sem res potrebovala spanec. Ob štirih sem čakala, da bo že jutro, svetlo, da grem v akcijo. Potem pa sem spala. Predolgo. Končno sem nazaj zaspala. Nič ni predolgo, ker sem na dopustu.

Zastavila sem si cilj, kam grem in sem šla. Prej sem še mislila iti na kavo, pa sem bila tako vznemirjena in polna pričakovanja, da sem morala počakati. Te ulice v Splitu okoli Dioklecijanove palače, pa so tako pravi labirint. Vedno grem pri isti noter, vedno zavijem kam drugam, in vedno pridem pri enakem izhodu ven. Ampak vedno vidim nekaj fascinantnega, kar še nisem videla. Preseneča me s svojo lepoto. Vedno.

Jutri si grem po en pulover. Zdaj sem se odločila. Videla sem ga, nisem se mogla odločiti, ampak zdaj vem, da je moj. Vem.

Včeraj sem mislila malo videje gledati zvečer v postelji. Ampak je internet delal s hitrostjo nič. Proti nič. Saj dela. Samo ne točno v postelji. Zato sem šla hitro spati. Že na avtobusu sem se odločila, da bom imela malo detoks od interneta. Zdaj pa se to udejanja. Uporabljam ga edino kot navigacijo in kaj želim videti. To pa je to.

Preveč stvari sem si danes zadala, da vidim. Tako sem letala od ene do druge, da sem kar utrujena. Dopust si bolj želim tako uživati. Ob kavi. (Branje revije.) Kupila sem si mojo najljubšo hrvaško. Senso. Dobila sem jo v drugi trafiki! Jeee! Branje. Samo to. Pa kavica. Pa sem dobra.

Ljubek pristen diamantno srečen dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Življenje te ljubi! Mu puščaš kaj blizu? Srčna pot je danes široko odprta zate.