Razgled na morje...

Danes sem iskala kar dolgo vegansko restavracijo, pa je nisem našla. Potem pa sem videla, da je napisano, da je odprta samo do konca septembra. Škoda.

Bila sem na kavici. kot jutranji, samo bolj pozni. Brez obsojanja. Dopust…

Bila je taka gužva v mestu. Ob morju. Na promenadi. Vse natrpano! Kar daleč sem se sprehodila, da sem dobila prostor malo stran od gneče.  In da sem bila bliže morju. Tako lep razgled sem imela na cel zaliv in promenado. Božansko.  Bajno.

Tako jaz uživam ob kavi, ko pripelje ogromen trajekt. Ne to neka igračka. Ogromen. Proti zalivu. Izgledalo je, kot pri meni bočno parkiranje. Vse je bilo preozko. Kam se zaganja s to veličino!? Samo gledala sem. Veš, da ga je popolno spravil noter? V pristanišče. V zaliv. Car ej! Meni pa se je zdelo, da še za ribiški čoln ne bo prostora.

Juti si želim organizirati malo manj natrpano. Samo saso. Sejem. Potem pa samo užitek ob kavici. prej. Potem. Vmes.  To je to.

Toliko novega sem odkrila. Bil je en del, kjer je tako polkrožno narejen stolp. Ni stolp, skoraj. Bolj sobana, ki ima krog na vrgu, namesto strehe. To sem želela najti.

Skočila sem na tortico. Vegansko! Bila je božanska. Rawfaello. Kako dobra ideja. Oksu. Ni za opisati. Res. Božansko! Ambijent pa s pogledom na obzidje. In stolp. Ruševine. Kraljevo, malo dvignjeno nad mesto.

Kar malo sem mogla pohiteti, da sem prišla še do sončnega zahoda. Vedno bolj so bile osvetljene samo strehe. Še bom ujela? Seveda sem! Kako lepe palme so. Potem pa galebi. Kako so lepo pozirali v zahajajočem soncu! Kot bi bila kar gužva, kdo bo več časa na videju.

Ljubek pristen srečen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Čutiš to prazničnost v zraku? Sij v svojih najlepših barvah...