Lahkotno, sem kdo sem...

Ne more biti težko poslušati svojega srca, če je to ednini kompas. Kako lahko drugim kakorkoli pomagam? V bistvu jim nočem pomagati. Vsak ima tak kompas v sebi. Samo želim pokazati z vzgledom, da se da. Želim pokazati, s prstom, Na luno. Poglej kako lepa luna je na nebu! Polna! Ne morem pa jaz biti njihova luna. Vsak ima svoje srce in čas je, da mu prisluhnem. Vsak pa ima svoj čas.

Kako sem vesela zase! Kako sem vesela, da sem tako lahkotno tukaj kot sem! Polna sem navdušenja in komaj čakam, da grem naprej na potovanje. Čeprav mi je tukaj čisto všeč! V polnosti. Rada imam svoje življenje! Ker mi je všeč tukaj. Všeč mi je, da sem lahko samosvoja.

Res imam rada svoje življenje. V polnosti. Zdaj!

Čarobno je! Vse se zlaga, kot se bi naj. Cenim ta trenutek, ko se mi je osvetlila pot srca. Čas je! Vem, da je čas.

Kaj ni lepšega, da se izražam v polnosti. Sem, kar sem. In sem lahko točno to, kar sem. Dragocenost. Lepota. Sijaj. Srčnost! Kako uživam tukaj v tem trenutku. Čas je, da sem lahko to, kar sem. Nič mi tega ne more preprečiti. Samo jaz sama. Svet zunaj je, kot je. Jaz pa sem, kot sem. Sijaj! Srčnost. Lepota. To mi toliko pomeni.

Prej sem videla slogan ene tiskarne. Tiskamo vse, razen denarja. Kako zabavno! Všeč mi je njihov humor in lahkotnost. Niti pomislila nisem, da bi si ga dala kar natisniti…

Krilo je tako lepo. Bilo je darilo od sestre. Umetno usnje. Vijolične barve. Pastelno. Kombinirala sem ga s pastelno svetlo modro. Lepo. Ljubko. Čarobno. Mislim, da je čas. Zase. Zame! Za mojo ustvarjalnost!

Tukaj, kjer sem, imajo tako udobne sedežne! Celo dve! Ali celo mogoče tri. Tako udobno je, kot v moji dnevni sobi. Razen doma, je doma! Imajo celo knjige! Našla sem vegetarijanske jedi! To pa si želim pogledati. Drugič. Danes bi samo rada pisala!

Ljubek sijoč dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Življenje je zate! Na tvoji strani!