To mi je res ljubo!

Kako lep dan je zunaj. Čas je za slastnost. Rada imam to! Rada imam veselje in radost v očeh, gibanju, vitalnosti, zdravju.

Cenim, da imam tako lepo in zdravo telo. Vodi me in dela zame. Z lahkoto. Zakaj mu ne bi dajala hrane, ki jo v resnici potrebuje? Lahko ga negujem. Mogoče tudi s kakšnim čajekom. Z medom. Zdaj pa sploh, ko je tako lep čas. Prižgem si svečko in samo uživam v tem lepem ritmu jeseni.

Ne vem, zakaj še me vedno preseneti tema. Čudno! Saj pa vem, da so dnevi vedno krajši. Vedno si mislim, da še bom hitro na sprehod skočila. Pa je potem že kar sončni zahod. Pa tema. Vmes še mrak. Logično. Dovolj izgovorov. Saj so vsepovsod luči.

Kako lep kuža je bil tukaj zraven mene. Kravžlast. Terier. Tako ljubek, s tako lepim smrčkom, gobčkom. Res je bil lep. Gospa mi je prijazno povedala, kakšne pasme je. Ljubko kičast je bil. Prav prisrčno lep!

Vidim, da ni tako težko živeti brez vsega tega odvečnega, kar hrani bakterije. Res. Kaj pa če bi hranila dobro v sebi? Kaj če bi hranila te moje srčne stvari, zadeve, skrivnosti? Mmmm!?! Kakšne skrivnosti? Sladke. Kot puhasta sladkorna pena, v sredici pa je skrito presenečenje. Kaj ni to popolnost? Seveda je! Zdaj je ta popolni trenutek dneva! Zdaj je moj čas! Zdaj je moja moč! Tako je!

Kako kaj živimo srčno? Kako kaj živimo svoje sanje? Kako kaj stopamo proti njim? Točno tako! Vse je tukaj zdaj! Samo živimo to! Pristnost! Srčnost! Srečo! Vse je mogoče, kar si lahko predstavljamo! Čas je!

Ljubek kičasto srečen dan!

Cmok!

P.S.: Življenje te ljubi. Živim srčno življenje vsak dan bolj. Tako si utrjujem pot. Skupaj raziskujemo srčne želje in hodimo po poti srca!