S priprtimi očmi...

Pa je prišel. Hitro. (Bila sem na podzemni železnici. Samo ta metro sem čakala. Res je prišel!) Usedla sem tako, da sem videla napisane postaje. Seveda sem jih kontrolirala in primerjala z listkom. Vožnja je bila prijetna in mirna. Ljudje so večinoma sedeli s slušalkami v ušesih. Mladi. Starejši par je klepetal.

Postaje so se hitro izmenjevale. Slišal se je le šum želzja pod kolesi, kot bi malo škripalo v ovinkih. Moja postaja!

Kako pa zdaj ven? Kar šla sem za nekimi ljudmi. Ni bilo to to. Šli so v drugo smer. Ne mojo smer. Smer brez izhoda...

Potem sem šla tja, kamor je zavila druga polovica. Hitre visoke tekoče stopnice. Potem še ene. Stopila sem ven iz tega labirinta na svetlo. Juhu! Sem že videla Štefanovo baziliko v ozadju. To pa je bil najlepši pogled danes! Našla sem! Kje je zdaj moj Stabucks!

To pa tako najdem brez navigacije. Vedno…

Tako prijazen mladenič mi je naredil kavo! Imajo mandljev napitek! Božansko odločila sem se za okus kokosa. Božansko. Velika skodelica. Ni bilo nič gneče, ker še je bilo toliko hitro. Pridem. Kar vzela sem prvo skodelico. Seveda sem si še šla po sladkor, za rezervo, če bo potrebno. Pa me je iskala gospa, da sem njeno kavo vzela. Od kod se je vzela, če sem prej bila sama tam? No takoj za tem, pa sem dobila mojo. Kaj sem si res naročila veliko? Uh, kakšen lonček! Božansko! Tako lepo napišejo moje ime gor, čeprav sem vedno nekaj drugega. Pa ni važno, samo, da se začne na M.

Tako dolgo sem bila v preži, da sem dobila sedež v okenski izložbi. Čisto blizu trga s pogledom na baziliko. Malo sem pisala dnevnik. Malo sem raziskovala, kam grem naprej. Zanimalo me je, kje je moja soba. Pisalo je pet minut peš. Kar malo prevelika kava mi je bila, ker me je že vleklo naprej. Pa tudi galerija…

Ljubek ustvarjalen pustolovski dan, moje drage, moji dragi!

Cmok! Objem!

P.S.: Kaj te veseli? Dajmo temu malo več prostora danes... Sway - Dean Martin  (https://www.youtube.com/watch?v=Nx0ekVnQEn8)