Najprej je bila odločitev. Kam. Seveda na razstavo Fride
Kahlo. To pa je umetnica! Razstava je še do konca meseca oktobra v Budimpešti. Res
se splača iti.
Rezervirala sem avtobus. Sobo. To je vse tako enostavno
preko interneta. Pogledala sem si, kateri metro – podzemno železnico si moram
potem naprej poiskati. (Z metrojem se še sploh nisem peljala. Računala sem, da bom našla pravi tramvaj. Tam je pisalo številka devet! Dobro! Bom že našla!) To je bilo to.
Najbolj glavno pa mi je bilo, da najdem Starbucks. Seveda. Smisel potovanja je užitek. Na poti. Celo pot. Tako sem imela začrtano. Osnovno. Ostalo pa po navdihu. Tako sem vedela, da bom cel dan preždela v galeriji.
Najbolj glavno pa mi je bilo, da najdem Starbucks. Seveda. Smisel potovanja je užitek. Na poti. Celo pot. Tako sem imela začrtano. Osnovno. Ostalo pa po navdihu. Tako sem vedela, da bom cel dan preždela v galeriji.
Odhod je bil čisto blizu mojega doma. Bilo je kar mrzlo. Ponoči.
Dobro, da sem si vzela topel čaj za zraven v termovki. Malo bo zamude, so mi
javili. Že prej se je en avtobus peljal mimo. Podoben, kot sem ga čakala. Ampak
ni ustavil pri meni. Niti malo znakov ni kazal, da bi me rad imel zraven. Potem že ni zame.
Čez veliko časa se je peljal podoben noter. Čakam, da bo samo obrnil. Prišel ven. Nič. grem jaz raje pogledati, kje je. Vozil je že vzvratno. Seveda me je še zagledal. Samo kimal je z glavo. Kako? Če pa je pisalo. Eh. Samo, da sem gor, da sem na pravem. Samo, da sem še ga ujela.
To pa potem takšen luksuz. Cela dva sedeža zame. Lepše kot na sedežni! Malo sem dremala, malo sem poslušala glasbo ali navdih, malo gledala videje. Pot je tako hitro minila, da smo kar naenkrat bili v mestu Budimpešti!
Čez veliko časa se je peljal podoben noter. Čakam, da bo samo obrnil. Prišel ven. Nič. grem jaz raje pogledati, kje je. Vozil je že vzvratno. Seveda me je še zagledal. Samo kimal je z glavo. Kako? Če pa je pisalo. Eh. Samo, da sem gor, da sem na pravem. Samo, da sem še ga ujela.
To pa potem takšen luksuz. Cela dva sedeža zame. Lepše kot na sedežni! Malo sem dremala, malo sem poslušala glasbo ali navdih, malo gledala videje. Pot je tako hitro minila, da smo kar naenkrat bili v mestu Budimpešti!
Ljubek sijoč pristen dan moje drage, moji dragi!
Cmok! Objem!
P.S.: Skupaj, a vsak zase hodimo po srčni poti. Srce je pravi kompas. Kam te vodi danes? (https://www.youtube.com/watch?v=Gdlyi5mckg0)
Ni komentarjev:
Objavite komentar