Val odnaša...

Cenim, da mi je navdih tako dostopen. Tako rada poslušam Waynea Dyerja. Odgovarja mi na vsa vprašanja sproti in me navdihuje, da živim polno in srečno življenje zdaj. Rada imam njegov pogled na svet. Tukaj sem, da uresničim svoje poslanstvo. Kaj je to? Življenje je kot umetnina, zakaj je ne bi kreirali po svoje? Samo to mi daje občutek izpolnjenosti. Samosvoja sem in tako je edino prav. Tako kot vsi drugi. Drugačnost je pestrost.

Kaj nastaja danes? Sem pristna? Slikam s svojimi barvami dan? Ustvarjam življenje, kot si ga želim? Me že vleče slikanje. Pesmi. Poetičnost. Vedenje, da je že vse to v meni. Samo čaka, da se uresniči. Sem slika v nastajanju. Umetnina. Mojstrovina.

Je že uresničeno. Vse ob pravem času in kraju. Zaupam.

Kdo mi je vzornik? Kdo mi živi življenje, kot si ga želim sama živeti? To še bom raziskala.

Če bi lahko živela kakorkoli si želim, kako bi živela?

Pogrešam morje. Saj vem. Kmalu spet pridem. Včeraj mi je Antony William naredil take »lušte«. Spet. Kot da si že sama ne želim dovolj.

Tako lepo je govoril o morju. Vsi imamo notranje rane. Večje ali manjše. Vsak val odnese košček njih. Čisti nas. Pa pride spet sveži val. Čist. Prinese čistost, odnese umazano. Saj ni umazano. Del nas je. To je tudi človeškost. Razočaranja. Bolečine. Stari vzorci. Vse. To samo val odnaša in prinaša sveže. Kako rada sem samo sedela pri morju in poslušala valovanje. Božansko! Če bi to vedela že prej, bi še bolj uživala!

Ljubek sijoč pristen kičasto barvit dan!

Cmok! Objem!!!

P.S.: Živimo polno in pristno, vsak dan, zdaj, z lahkoto vnašamo več srečnosti v svoj vsakdanjik. Svoje darove delimo z drugimi, tako smo navdih, da so drugi lahko to, kar so, v polnosti.