Ljubim morje

Ljubim to poetičnost morja. Nežno valovanje. Čisto na rahlo. Skoraj čisto nežno božanje morja in obale. Sonce, ki kuka skozi oblake. Morje je obarvalo čisto zlato. Kot bi pozlatilo gladino morja. Nežno zibanje valov ustvarja lesketanje kot večerna obleka polna bleščic.

Sem v tako mirnem zalivčku. Jadrnice in jahte so usidrane v zavetju zaliva. Tako se jaz počutim doma. Domače. Toplina. Zavetje. Moje udobje.

Kako si ga lahko uredim še bolj po svoje?

Dobila sem idejo. To si želim. Zase. Za svojo družino. Doma se počutim lahkotno, domače in srečno. Tukaj je prostor za pogovore o temah, ki so nam aktualne, zanimive. Najboj pa o nas samih. Notranjih doživetjih. Kjer sem lahko jaz to, kar sem in drugi enako.

Tako je po eni strani ves svet dom. Samo, da sem jaz doma v svojem srcu.

Zdaj pa se je sonce že skrilo za pas oblakov. Sončni zahod je tako predčasno. Saj se še vidi malo. Kot luč skozi goste zavese. Ne veš točno kaj je vse tam, amapk doma so, luč je prižgana. Sonce je, torej upanje ostaja.

Vedno znova se mi pojavlja enako vprašanje. Skoraj sem se ga že naveličana. Pa vseeno odgovor. Kaj je odgovor? Vedno bolj me sili to vprašanje, da se res ustavim. Pustim prostor vsemu, kar sem v resnici.

Poslušam svoje srce?

Prej sem prebrala, da je Jung rekel, da pol življenja živimo za druge in kaj je po družbenih noramh normalno in zaželjeno. Drugo polovico pa po svoje. Čas je za po svoje.

Pa saj živim po svoje. Vsaj zdaj, ko sem na dopustu. Pa saj drugače tudi. Vedno bolj.

Ljubek pristen dan!









P.S.: Življenje naj poljubi srčnost v tebi, poboža s toplo roko... da zavetje dlani, da zraste, požene...