Mistična lepota...

Nekaj lepega je tukaj na morju. Čisto čarobnega. Niti ne skoraj. Samo je. Neka mistična pretočnost. Lepota.

Tako mi je fajn, da uživam v tem trenutku. V tem času. Pod slamnatimi dežnikeci. V senci borovca. Ob morju. Čisto ob morju. S pogledom na odprto morje. Čutim to svobodo, ki se odpira. Širi se. V polnosti.

Čas je za užitek. Za mir. Za počasnost in ležernost. Čas je za uravnovešanje. Čas je za sedenje v senci. Plavanje. In spet sedenje v senci. in spet plavanje. In senca.

Zdaj pa je tisti moj najljubši trenutek. Sedenje v senci borov in pisanje. Seveda spada zraven ledena kava. Najboljša, kar sem jih pila. Z božanskim sladoledom. Smetano. Posipano s čokoladnimi mrvicami.

Najlepše pa je, da imam pogled na morje. To pa mi je tako v veselje. Ta modrina, ki postaja vedno bolj temna ob črti obzorja. V ozadju pa majhni otočki. Pogled na polotok z bori. Peščena plaža.

Sem sva prišla s kolesi. Tako še je najbolj hitro in lahko prideva čisto do plaže.

Lepo je tukaj biti. Samo opazovati. Ptički pojejo nad mano v krošnji.

Lepo je uživat v tem dragocenem trenutku, ko res lahko sem, kar mi pravi srce.

Zakaj ga ne bi bolj poslušala?

Ljubek srčen pristen kičast dan!

P.S.: Življenje te objema s svojo ljubeznijo!