Sočutje...

Hvala, da ste. Vem. Pišem tako zase. To me osrečuje. Tako se povežem s svojim srcem. Tako sem lahko jaz jaz. Tako izražam svoje občutke in razmišljanja. To mi je v veselje in strast.

No, pišem zase. Vseeno pa mi je super, da lahko to delim naprej. Naredim veliko neumnosti. Mogoče pa je potem vam treba narediti kakšno neumnost manj. Ampak ne se odpovedati kakršnim koli neumnostim, če vas srce tja vleče in se potem lahko še celo smejite temu.

Neumnosti so del življenja in mi ga izjemno bogatijo. Mislim, da se jim ne bom odpovedala. Še hitro ne. Verjetno nikoli. Je pa tudi tako, da ko prerastem ene neumnosti, me vlečejo nove in sveže. Nikoli ni niti malo enolično. Življenje je v barvah in pestro.

Rada sem v družbi. Rada pa imam tudi čas zase. Zadnja dva dni sem bila tako natrpana z vsem in vsemi. Prav odpočijem si, ko lahko samo pišem v postelji. Se razvajam na čisto poseben način, ki je meni všeč. Sonce mi sije tako lepo na obraz. Nežno. Zraven uživam ob kozarcu vode. To me vedno osveži.

Sem pa našla tako lepo "penkalo". Saj ga nisem našla. Ker sem vsak dan šla stokrat mimo. Bilo je v kozarčku s pisali. Zdaj, danes pa sem ga uporabila. Kako lepo piše. Tanko.

Rada si ustvarjam svoje dni poetično. In tako bo tudi danes. Rada sem v svojem svetu. In v mojem svetu je vse dobro. Izkoristila bom še ta dan, ko še ni prava jesen, da se bom usedla kje zunaj na kavi in pisala. To mi je pa tako za dušo.

Rada bi si spremenila fokus. Dovolj imam enakih stvari vedno z enakimi rezultati. To je res definicija norosti. Vse delam isto, pa mislim, da se bo kaj spremenilo. Kaj sem sploh naredila v to smer? Ne bomo se zdaj kregali in se počutili krivo. Ne bom se zdaj kregala nase in se počutila krivo. Zdaj je moja točka moči. Ne rabim se počutiti krivo. Naredila sem najboljše, kar sem znala. Zmogla. Zdaj pa lahko drugače. Malo sočutja do sebe. Moč pa je definitivno zdaj.

Ljubek srčen poetičen dan, moje drage, moji dragi!

Cmok! Objem!

P.S.: Živimo pristno in poslušajmo svoje srce.