Preneseš to?!

Cenim, da mi je super, da sem lahko to, kar sem. Vedno več časa. Ni to zanimivo? Vsak dan dobimo novih štiriindvajset ur. Ni garantirano. Ampak ponavadi jih. Čemu namenjam največ časa? Jamranju? Navdihu? Veselju? Razvijanju svojih talentov in strasti?

Kaj mi večinoma brzi po glavi? Ustavljam ta slap? Ponavljam vsak dan enak tok misli? Verjetno že. Iz navade. Kaj če bi poizkusila kaj novega? Kaj če bi se bolj osredotočala na to, kar si v resnici želim? Verjamem, da bi se moje življenje še bolj spremenilo. Saj se je že. Če pogledam pred desetimi leti in zdaj. Prav ljubim svoje življenje.

Rada bi še kdaj šla v kako galerijo! Zdaj razstavlja Frida Khalo v Bratislavi ali Budimpešti! Ona pa je tak navdih pristnosti. Samosvojosti. Čutnosti in iskrenosti do potankosti. Pogledala sem! V Budimpešti! To pa niti ni tako daleč!? Kmalu imam rojstni dan!? Darilo!? Zase!? Se že vidim na ladjici in preko mostu potem do galerije. Na bregec. Uh, to pa bi bilo uresničenje sanj! Pa še nekaj je tam carsko! Starbucks!!! Hej, vem, življenje je tako čudovito!

Želela sem pisati, da se nič in nihče ne rabi spremeniti, da sem srečna. Lahko sem srečna zdaj. V tem trenutku. V tem času. Zdaj. Lahko živim svoje poslanstvo tudi v manj zaželenih situacijah. To so samo okoliščine, ki mi pomagajo ostriti fokus.

Smer je važna. Pomembna. Grem v pravo smer? Potem pa je tako vse vredu.

Mislim, si, da če sem polna navdiha deset minut, ko pišem blog, je skoraj premalo. Vem. Pisanje mi je svetinja. Obožujem pisanje. Takrat sem res povezana s svojim višjim jazom. Najboljšim v meni. Pač rada pišem. To mi je naravno. Kaj pa drugače? Kaj oddajam? Sem svoja najboljša izvedba sebe? Kje je moja vibracija? Nizko? Srednje? Visoko?

Ni to zanimivo vprašanje, koliko sreče lahko prenesem? Kaj če bi preizkusila danes malo več? Si upam iti malo čez rob? Kdaj sem najsrečnejša? Sredi ustvarjanja. To sem jaz. Barvitost. Pestrost. Koliko sreče res lahko prenesem?! Si upam živeti srečno? Ali bom samo pisala o tem? Si upam to izkusiti? Danes. Zdaj. V tem trenutku?

Seveda uživam zdaj na kavi. Seveda ob pisanju. Sedenju na soncu. Vrabček me je prišel pozdraviti. Tukaj pri meni pa je tako lep beli kuža. Ljubek je. Malo sem se sprehodila po soncu. Sprehod me vedno osreči.

Zdaj pa grem počasi domov. Naprej uživati. Si narediti kosilo. To me tudi osreči. Dobri okusi. Božansko. Potem pa slikanje? Si upam?

Ljubek presrečen dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Življenje je čarobno. Čutiš? Živimo pristno polno življenje in poslušajmo svoje srce. Katrina & The Waves - Walking On Sunshine (https://www.youtube.com/watch?v=iPUmE-tne5U)