ponedeljek, 10. september 2018

Čakala me je...

Še vedno me razveselijo malenkosti. Vem. Kupila sem si tako lepo obleko. Dolgo. Tako. Za razvajanje. Ali pa kar tako.

Lepo mi je življenje tukaj. Zdaj v tem trenutku.

Peljala sem se mimo z avtom. Skoraj so že zapirali trgovino. Ni se mi dalo obračati. Samo videla sem jo od daleč. Tako lepo je plapolala v vetru.

Danes pa sem šla po celem mestu na sprehod. Izgledalo je, da bo deževalo. Seveda sem še pogledala vse trgovine vmes, prej ko sem prišla do tja. Čakala me je. Samo mene. Poda se mi popolno. Zraven pa sem dobila dodaten popust! Ko teče, teče!

Zdaj pa samo sedim in pišem. Tako dolgo sem hodila naokoli, da sem porabila ves čas za kavo. Pa bom šla jutri zjutraj in si bom res vzela čas. Komaj čakam na pisanje. Kje je kakšna kavarna, kjer še nisem bila? Če bo tako lepo vreme kot danes, bi sigurno rada sedela zunaj.

Ponosna sem nase, da sem tako v gibanju. Gospodična je pohvalila moja oblačila, kako sem se oblekla. Saj vem, sebi sem tudi bila všeč. Najboljše vedno nastane, ko poslušam sebe. Tako se najboljše počutim. Lahkotno.

Ljubek pristen srčen dan danes moje drage, moji dragi!

Cmok! Cmok! Objem!









P.S.: Lahko smo karkoli čutimo v sebi. Narava v nas nas kliče. Čas je, da se javimo in odgovorimo! Ustvarjamo si pristno polno življenje. Poslušajmo svoje srce!

Ni komentarjev:

Objavite komentar