Notranji garmin...

Kako me je zajel vetrc navdušenja. Napolnil je moja jadra. To pa se tako sliši, kot bi prepisala iz neke knjige. Verjetno pustolovske. Pa saj to je pustolovščina. Moje življenje. Življenje vsakega izmed nas. Cel roman. Cela zgodba. Zaleti. Preobrati. Preval. Krožni luping. Navzgor. Navzdol. Valovanje. Cikličnost. Kaj smo se že vse naučili?! Zdaj vemo boljše!

Ni to zanimivo. Učimo se. Sproti. Tako ali tako. Vse se zgodi v naše najvišje dobro. Po navadi vidim to za veliko časa nazaj. Vmes. Ali kar nekaj časa vmes, pa jokcam in se smilim sebi. Pa zakaj? Pa saj ni pomembno zakaj!? Zato, ker je to najvišja ljubezen do mene. Zato. Samo zato.  Če bi takoj izstopila iz vloge žrtve in se pomaknila naprej. Uh, to bi bilo osvobajajoče.

Tukaj sem. Dobro. Tja grem. Dobro. To je to.

Vedno je kaj dobrega, kaj prinese vsaka izkušnja. Tudi slaba. Sicer pa tako ni dobrega in slabega. Samo je. Vse je. vse mi pomaga, da si izostrim fokus. To bi pa res rada. To pa ni več zame. Zdaj pa si res želim to. V takem smislu.

Malo sem še gledala potovanja. Saj vem. Ravno sem prišla iz morja! bilo je božansko. Zdaj, ko se spominjam, kako sem poslušala valovanje morja. Pogledala še zadnjič proti njemu. To pa mi daje taki mir. Tako lepega dopusta kot letos še nisem imela. Tako umirjenega. Sproščujočega. Božansko. Tako sem uživala v sproščanju.

Kam me vodi življenje? Gam ga vodim jaz? Kaj se ga sploh da voditi? Mi bo pustilo malo? Saj vem, da se. Tam kjer je volja, tam je pot. Ampak zdaj pa si želim bolj lahkotne poti. Take. Za dušo. Kjer me vodi moj notranji garmin na vsakem koraku. Moja naloga je samo, da je priklopljen na vir. Potem pa sledim navdihu.

Imela sem določen opravek. Dve poti vodita tja. Ena po hitri cesti in ena po bolj luknjasti. Seveda sem za hitro. Nekaj v meni mi je reklo, da naj zavijem na luknjasto. Menjala sem že pas. Potem pa sem si premislila. Pa tu gre tako hitro. Samo zavijem potem pri semaforih in sem tam. Napaka.

Takoj, ko sem menjala pas nazaj, sem že videla kolono spredaj. Pa ne! Pa samo tri križišča imam do tja. Zakaj sploh stojimo. Tukaj nikoli ne stojimo. Tukaj nikoli ni kolone. Prijazni voznik me je spustil naprej. Čisto počasi smo se premikali. Res počasi. Zelo počasi. Po luknjasti cesti bi bila že dano tam. Začeli smo se vsaj malo pomikati naprej. Ampak izvoz je bil zaprt. Niti križišče prej, niti kasneje nisem mogla zaviti. Kaj šele tam, kjer sem želela zaviti. Noro. Potem sem se kar peljala ravno do naslednjega mesteca. Ker pa sem že bila tam, pa sem še skočila na bližnji grad!

Vse je za nekaj dobro, vam rečem!

Ljubek pristen dan poln pustolovščine!

Cmok! Objem!

P.S.: Uživaj!!! Oto Pestner Vse je lepše, ker te ljubim (https://www.youtube.com/watch?v=CzwSI6Xd0B4)