Eden, dva... mogoče tri

Samo malo vsem poslušala navdih. En stavek. No mogoče sta bila dva. Zdaj ko pomislim. Saj vem. Jutro še je. To pa je seveda moj največji navdih na svetu. Moja ljuba Oprah.

Najprej si razjasni, kaj bi sploh rada počela.

OK. Imam. (OK je verjetno bolj pogovorno. Dobro. Imam. To bi bilo verjetno boljše. Toplo. Vroče. (Zaenkrat toplo. (V moje noge…)))

Drugič pa.

Kaj je naslednji logični korak?

To je to.

Mogoče so bili trije stavki…

Spomnim se, da naj se ne pustim, da me velikost in vse preobremenita. Pusti vse. Celoto. Vsega naenkrat tako ne morem. Osredotočim se samo na en korak. Danes. Akcija. Pa če to ni dober nasvet, potem pa tako ne vem!

Popolnost.

Zjutraj je bil tako lep sončni vzhod. To pa je popolnost. To pa je izjemnost. To pa je bližina. Srečnost. Notranja lepota. Dragocenost.

Taki trenutki kot zdaj, so mi dragoceni. Tudi praznovanja. Smeh. Drobna darila. Želod samo zame. Taki ljubki. Zeleni. S kapico in majhnim pecljem. Rada imam svoje življenje. V polnosti.

Razveselijo me majhne stvari. Pesem za dušo. Nova spoznanja. Jasnost. Smeh. Sploščenost. Nagajivost.

Ljubek pristen dan...

Cmok! Objem!

P.S.: In spet korak bliže svojim sanjam...