Iz mavrice v mavrico...

Rada se pogovarjam. Rada imam globine. Saj imam rada tudi mali droben pogovor. (Pogovro o ničem v resnici.) O vremenu, kako vpliva sonce dobro na naše počutje. (Znanstveno je dokazano, da deset minut na soncu deluje izjemno . . . pozitivno!)

Ljubše pa mi je, ko gremo v notranjost. Vsak pove svoje mnenje, vsak svoj vidik. Saj se ne rabimo razumeti. Nihče ni živel mojega življenja, zato me ne more razumeti. Jaz nisem živela njihovega. Rada imam svoje življenje. Preskoči tista iskrica, ko se besede kar same pojavijo. Dobim mravljince po celem telesu. Čutim živost in vznemirjenje. Čudi se, da smo na isti strani!

(Še enkrat resnično poudarjam, da to sploh ni pomembno. Vsak ima svojo zgodbo. Vsak svoje želje. Vsak svoja upanja. Vsak svojo radostno rast.)

Vseeno pa je čarovnija, ko se to zgodi. To pa je pretok čiste ljubezni! Prasketanje pozitivnih energij! Ksss! Ks! Kssssssss! Ni nevarno! Samo za povečanje srečnosti. Pristnosti. Prijateljstva. Zavedanja.

Zdaj pa iz belega v črno. Saj ni tako. Ali iz ene barve mavrice v drugo. Na primer iz rumene v oranžno! Rada pa imam čas zase. Lahko pišem. Dnevnik. Pijem kavo. Si naredim zajtrk. Uživam v tišini. Miru. Domačnosti. To tudi potrebujem.

Tako sem lahko bolj jaz. Ne vem, kako sem lahko bolj jaz, če pa sem že tako jaz! Bolj se povežem s tistim srčnim delom sebe. Ne premikam se samo iz ene dejavnosti v drugo. Avtomatično. Vmes si dovoljujem premore. Vse teče bolj lahkotno. Zaupam življenju. Sprejemam, da lahko zaupam življenju. Radostno rastem v tem. Tudi tem!

Ljubeks sijoč sončen pristen barvit dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Življenje je radost v vseh pogledih!I Like To Move It  (https://www.youtube.com/watch?v=hdcTmpvDO0I)